Transcript TUJERODNE ŽIVALI V SLOVENIJI

Pri namernih naselitvah tujerodnih vrst, človek od vnosa
živali pričakuje določeno korist. Vrste, ki so naseljene v
naravno okolje, so namenjene predvsem lovu in
ribolovu, zato ni presenetljivo, da je med njimi največ
sesalce in rib npr.
(Salvelinus
umbla),
(Ovis musimon),
(Capra ibex). V Sloveniji je bilo, v primerjavi s
sosednjimi državami, malo naselitev tujerodnih vrst
ptic (npr.
(Phasanius colchicus). Nekatere vrste
pa so bile namerno vnesene v državo za namene gojitve
in so bodisi pobegnile iz ujetništva ali pa so bile ob
propadu gojitvenih obratov izpuščene v naravo (primeri
(Myocastor coypus),
(Ondatra
zibethicus), pa tudi
ali
(Antheraea yamamai).
Med nenamerno naseljenimi živalskimi vrstami je veliko
škodljivih organizmov, predvsem žuželk. Te vrste
nezaželeno prihajajo v državo kot paraziti, škodljivci ali
zajedavci na rastlinah ali živalih ali v izdelkih iz njih. Ker te
vrste pogosto povzročajo ekonomsko škodo, predvsem v
kmetijstvu
in gozdarstvu,
so
danes vzpostavljeni
mehanizmi za zgodnje odkrivanje teh vrst. Kljub temu v
Sloveniji beležimo številne žuželke, ki so lahko sicer
primarno škodljivci na kmetijskih rastlinah npr.
(Diabrotica virgifera), lahko pa ogrožajo tudi
domorodne vrste
(Aphanomyces astacii). V
tej kategoriji pa je še ena pomembna skupina organizmov,
to so živalske vrste, ki prihajajo v Jadransko morje
z balastnimi vodami ali potujejo kot pritrjene živali na
trupih ladij.
Naselitev nekaterih vrst je človek sprožil z odstranitvijo
geografskih ovir, bodisi izgradnjo mostov ali prekopov. V
Slovenijo je na ta način preko Sueškega prekopa
pripotovalo kar nekaj morskih živali, predvsem mehkužcev
npr.
(Bursatella leachi),
). Prisotnost mnogih živali pa je
posledica njihovega širjenja iz sosednjih držav. To so
večinoma zelo mobilne vrste, ki bodisi z aktivnim letom
(Aedes albopictus), hojo
(Nyctereutes procyonoides) ali širjenjem po vodotokih
(Pacifastacus leniusculus), v nekaj letih
povečajo svojo razširjenost v novem okolju. Slovenija je
kot majhna država izpostavljena pritiskom tujerodnih vrst
iz mnogih sosednjih držav.
Majhna vrsta vešče. Telo meri do 0,5 cm in je obarvano
oranžno‐rjavo s štirimi tankimi vzdolžnimi progami. Vešče
so včasih na divjih kostanjih precej številčne, a jih zaradi
majhnosti zlahka spregledamo. Hitro pa opazimo rjavenje
listov divjega kostanja v zgodnjem poletju, ki ga
povzročajo gosenice listnega zavrtača. Gosenice živijo v
listih in se hranijo s celicami, ki vsebujejo klorofil, celice
povrhnjice pa ostanejo nespremenjene. Poškodovani listi
zato hitro rjavijo. Kadar so poškodbe lista velike, listi
odpadejo. Zaradi zgodnjega odpadanja listov pa se
spremeni tudi notranji cikel cvetenja in nekateri divji
kostanji začno cveteti že pozno jeseni. kostanjev listni
zavrtač se je samostojno razširil na območje Slovenije.
Morda je transport odpadlih listov divjega kostanja z
gosenicami in bubami to širjenje še pospešil.
:
kostanjev listni zavrtač živi skoraj izključno na
divjem kostanju, drevesni vrsti, ki je v Sloveniji prav
tako tujerodna. Ima le nekaj naravnih sovražnikov –
ličinke drobnih parazitskih os, ki pa ne zmanjšajo
številčnosti listnih zavrtačev. Zaenkrat nimamo
dokazov, da bi imel kostanjev listni zavrtač večje
negativne vplive na biotsko raznovrstnost.
kostanji listni
zavrtači poškodujejo liste divjih kostanjev, ki je
pogosto sajeno okrasno drevo v vaseh in mestih po
vsej Sloveniji. Drevesa imajo zaradi zgodnjega
rjavenja in odpadanja listov močno okrnjeno estetsko
funkcijo. Izguba listov tudi oslabi drevesa, zato so
slabše odporna na druge bolezni.
Majhna vrsta komarja. Telo je veliko do 1 cm, temno
obarvano, z značilnimi belimi progami na okončinah in
belo progo po sredini zgornje strani oprsja. Tigrasti
komarji so bili nenamerno zaneseni v mnoge dele sveta.
Zanesli so jih predvsem z rabljenimi pnevmatikami, v
katerih je zastajala voda z ličinkami, pa tudi z vodnimi
rastlinami. V Evropi je bil prvič zabeležen leta 1979 v
Albaniji, kamor naj bi jo domnevno zanesli iz Kitajske. V
Slovenijo naj bi se priselili iz sosednje Furlanije Julijske
krajine leta 2005. Od tod so se s transportom odraslih
osebkov v avtomobilih razširili v zahodno in jugozahodno
Slovenijo.
: Ličinke
tigrastega komarja lahko zaradi kompeticije izrinjajo
ličinke domorodnih vrst komarjev, ki imajo ličinke v
istih habitatih. Odrasli tigrasti komarji prenašajo
nekatere bolezni med pticami in sesalci.
: Tigrasti komarji so
nadležni zaradi pikanja. Poleg tega pa so tudi prenašalci
povzročiteljev bolezni med ljudmi, med njimi virus
chikungunye, virus vročice denga (poleg A. aegypti, ki je
primarni prenašalec), virus zahodnega Nila (West Nile)
in virus LaCrosse. Leta 2007 se je v Italiji v regiji
Emilia‐Romagna več kot 300 ljudi okužilo z virusom
»chikungunya«, ki povzroča boleče sklepe, visoko
telesno temperaturo in izpuščaje. Prenašalec bolezni je
bil prav tigrasti komar, ki je pičil obolelega človeka po
povratku iz južne Indije in nato bolezen prenesel na
druge ljudi.
virus chikungunye
virus vročice denga
Signalni rak je velik sladkovodni rak, ki lahko doseže
velikost do 15 cm. Telo je rjave do olivne barve. Zgornja
stran škarij je pri odraslih osebkih temno rdečerjava,
spodnja pa rdeča. Na zgornji strani škarij je v pregibu bela
lisa. Koš je gladek, brez trnastih izboklin. Samci imajo
večje škarje kot samice. Od drugih vrst rakov, ki živijo v
Sloveniji, je po velikosti in obarvanosti podoben jelševec ali
potočni rak (Astacus astacus), vendar ta v pregibu škarij
nima bele liste, po košu pa so številne trnaste izbokline. Pri
drugih vrstah rakov je spodnja stran škarij svetlo rjavo ali
belo obarvana. Signalni rak je bil v 70‐tih letih prejšnjega
stoletja namerno naseljen v Avstrijo, kjer so populacije
jelševcev zaradi račje kuge izumrle Od tam se je v začetku
tega stoletja po vodotokih razširil tudi v Slovenijo.
Znani so
neposredni vplivi na domorodne vrste rakov zaradi
kompeticije. Poleg tega pa so signalni raki pogosto
prenašalci glivične bolezni, račje kuge (Aphanomyces
astaci), ki je za domorodne vrste rakov smrtna. Kjer se
pojavljajo velike populacije signalnih rakov, lahko
povzročajo tudi spremembe habitata, saj pojedo vse
vodne rastline in alge. To lahko posredno vpliva tudi na
druge vodne organizme.
Znani so le posredni
vplivi, kjer zaradi sprememb habitata pride do upada
ribjih populacij, predvsem vrst, ki so zanimive za športni
ribolov. Kjer signalni raki odstranijo vse vodno rastlinje,
se lahko poveča kalnost vode, kar zmanjšuje
rekreacijsko privlačnost vodotokov.
Vodna želva. Oklep pri odrasli živali meri 15‐30 cm.
Za podvrsto je značilna rdeča proga prek lic.
Mladostni osebki so obarvani svetlo zeleno z ozkimi
rumenimi progami. Odrasli so obarvani temno
zeleno ali temno sivo. Mladostni in odrasli imajo
večinoma na ploščah trebušnega dela oklepa velike
črne pike. Zaradi prepovedi uvoza podvrste v
države EU se na trgu sedaj pojavlja več drugih
podvrst! V preteklosti najbolj prodajana vrsta
plazilca za terarije. Zaradi hitre rasti pa so jih mnogi
lastniki spustili v naravo, kjer se večinoma ne
razmnožujejo, zaradi dolgoživosti ostanejo več let.
: V
nimamo dokazov o invazivnosti vrste, tuje
dokazujejo, da prihaja do kompeticije za
sončenje in hrano med rdečevratko in
močvirsko sklednico.
Sloveniji še
študije pa
mesta za
domorodno
Rdečevratke (pa tudi drugi
plazilci v teraristiki) so prenašalci bakterije salmonele, s
katero se lahko okužijo tudi ljudje. Salmonela je
enterobakterija, ki povzroča vročino in hude prebavne
težave.
Zlata ribica ima vretenasto telo, pokrito z velikimi luskami. Odrasli osebki
dosežejo velikost 15- 35 cm. Zlati ribici je zelo podoben srebrni koreselj,
vendar ta nima udomačenih oblik. Tako lahko vse barvne oblike in osebke s
podaljšanimi plavutmi določimo kot zlate ribice. Ravno udomačene oblike,
ki izvirajo iz vzreje v akvarijih in ribnikih pri nas najpogosteje najdemo v
naravi. Redko so zlate ribice tudi rjavo obarvane in jih brez zapletenih
analiz ni mogoče določiti od srebrnega koreslja. Zlati ribici je podoben je
tudi krap, vendar ima ta okoli ust 4 brke, ki jih pri zlati ribici ni. zlata ribica
je prišla iz Kitajske v Evropo v že “udomačeni” obliki, prvič že leta 1611 s
pomočjo portugalskih mornarjev iz Jave prek Južne Afrike v Lizbono in od
tam po Evropi; o prvem razmnoževanju poročajo iz Nizozemske leta 1728.
V teh časih so bile zlate ribice izjemno redke in drage in jih zato niso
izpuščali v naravo. Invazija iz akvarijev in vrtnih ribnikov v naravne
habitate je sledila mnogo pozneje, ko so postale običajne. Iz udomačenih
osebkov, ki so bili namerno ali nenamerno izpuščeni v naravo, so se razvile
naturalizirane “podivjane” populacije v več kot 20 evropskih državah in
drugje po celem svetu. Številne umetne pasme (pajčolanke, teleskopke,
orande ipd.) v prosti naravi ne preživijo dolgo, lahko pa vnašajo v okolje
parazite in ribje bolezni.
: zlata
ribica ima dokazano negativen vpliv na biotsko
raznovrstnost
vodnih
biotopov,
kar
vključuje
plenjenje ličink domačih vrst dvoživk, rib (ikre,
ličinke, odrasle), vodnih nevretenčarjev in vodnih
rastlin ter povečevanje motnosti vode in "cvetenja
alg" (modrozelenih cepljivk). Prezrt, a nevaren, je
vnos ribjih bolezni in parazitov.
: Negativnih vplivov
ni. Poleg popularnosti na področju akvaristike in
vrtnih okrasnih ribnikov se zlata ribica uporablja v
ribištvu kot "živa vaba" in kot "živa hrana" za
gojene ribojedih vrst rib; kot odstranjevalec alg in
vodnih rastlin v nekaterih majhnih vodnih bazenih,
ponekod tudi za odstranjevanje komarjevih ličink.
Spada v red ostrižnjakov (Perciformes); družina sončni ostriži
(Centrarchidae). Prepoznaven je po svoji intenzivni obarvanosti. Telo je
olivno zelene do modrikaste barve z marmornatim vzorcem, boke
prekrivajo oranžne do rdeče pege. Od gobčka proti robovom škržnih
poklopcev se vlečejo turkizno do smaragdno zelene proge. Na vrhu
škržnega poklopca je temna pega. Trebuh je pri mladih rumen, pri
starejših pa bolj rdeč. Samci imajo izrazitejše barve, kar je še posebej
opazno v času drsti, samice pa so v splošnem za odtenek bolj blede.
Sončni ostriž ima zelo visoko in sploščeno telo, ki ga v celoti pokrivajo
dokaj velike luske. Dolgo dvodelno hrbtno plavut v sprednjem delu
sestavljajo trdne (10‐12), v zadnjem pa mehke plavutnice (10‐12).
Prsni plavuti sta dolgi in koničasti. Največja uradno zabeležena dolžina
je 40 cm, čeprav najpogosteje naletimo na primerke velikosti od 15 do
20 cm. Sicer so večinoma predstavniki alohtonih populacij v Evropi
manjši od avtohtonih ameriških.
Prvič so sončnega ostriža v Evropi zabeležili leta 1877, in
sicer primerek, ki so ga iz Kanade prinesli v Francijo.
Kasneje se je razširil oz. so ga raznesli po vsej zahodni in
srednji Evropi, tako da danes naseljuje obširno območje
med Baltikom, Črnim morjem in Pirenejskim polotokom.
Prav tako ga najdemo v Angliji, leta 2005 pa so njegovo
prisotnost prvič potrdili tudi na Norveškem. Zgodovina in
nameni naseljevanja sončnega ostriža v evropska
vodovja niso povsem pojasnjeni, vendar se dozdeva, da
so k temu precej prispevali akvaristi in gojitelji okrasnih
rib na prostem, ki so zanesli v naravo. Na Danskem naj bi
ga domnevno namenoma nezakonito naselili v boju proti
ribjim ušem (Argulus sp.).
Sončni ostriž je vsejedec s poudarkom na mesni prehrani,
saj se večinoma prehranjuje z žuželkami, ličinkami,
ribjimi ikrami in zarodom, dvoživkami, polži in drugimi
talnimi nevretenčarji. Po obnašanju je teritorialen, v času
parjenja pa se agresivnost samca do drugih rib in ostalih
nezaželenih prišlekov še poveča. Aktiven je podnevi.
: Vplivi niso
popolnoma raziskani, vendar je potrjeno, da s svojo
požrešnostjo ogroža avtohtone vrste. Uničuje ribji
zarod, tako mladice kot ikre, in zapolnjuje biološke
niše avtohtone favne. Domnevno naj bi bil prenašalec
parazitov. Znano je tudi, da se lahko križa s sorodnimi
vrstami, ki so bile prav tako umetno vnešene v okolje,
predvsem z L. cyanellus. Rezultat križanja so navadno
hitro rastoči sterilni hibridi moškega spola (Moyle,
1976 v Fuller in dr., 1999 v Przybylski, 2008).
: Je zelo prilagodljiva
in odporna riba. To ji je omogočilo,da se je uspešno
obdržala skoraj povsod, kjer so jo naselili. V večini
predelov, kjer so to ribo naselili predstavlja
nezaželenega vsiljivca, ki dela gospodarsko škodo z
zmanjševanjem nosilnosti okolja v odnosu do
domačih lovnih vrst.
Nutrija je predstavnik glodavcev. Telo je veliko,
večinoma rjavo obarvano, le redki osebki imajo
črn ali svetlosiv kožuh. Kremplji so črne barve.
Rep je dolg in v prerezu okrogel. Odrasli lahko
dosežejo velikost domače mačke, saj je telo dolgo
40‐60 cm, rep pa 30‐45 cm. Nutrije so v
preteklosti gojili na farmah za krzno. Prve farme
nutrij so se v Evropi pojavile konec 19. stoletja.
Od tod so posamezni osebki pobegnili v naravo in
se nato razširili tudi na nova območja.
: Nutrije
imajo zaradi hranjenja in bivanja na obrežju velik
vpliv na vodno in obvodno rastlinje. Na območjih,
kjer so prisotne velike populacije, lahko ponekod
popolnoma uničijo obvodno rastlinje. Zaradi kopanja
rovov v brežine se lahko poveča erozija, kar
spreminja podobo habitata in posredno vpliva na
druge vrste.
: Zaradi kopanja
rovov v brežine se povečuje erozija rečnih brežin,
kar lahko poveča možnost poplavljanja. Nutrije
lahko povzročajo škodo na kmetijskih pridelkih,
kadar so njive blizu vodotokov, jezer ali ribnikov.