Transcript Diapozitiv 1
Slide 1
166. FOTO ZGODBA
JEZERSKO
2. del
SLOVENIJA
GLASBA- citrar TOMAŽ PLAHUTNIK
Slide 2
Slide 3
Pred vami je druga zgodba. V prvi smo se potepali po Ravenski Kočni in okolici Planšarskega jezera, danes pa je na vrsti
še center vasi z okolico in Makekova Kočna.
Slide 4
Jezersko…
Kakih slabih 30 let je, ko nisem več mogel ob nedeljah popoldan zdržati doma. Ljudje bi me radi raztrgali za delo.
Nedeljska kosila so bila ena velika muka. Sami zvonci, obiski, telefoni in tako smo neko nedeljo z družino sedli v avto
in se zapeljali na Brnik letala gledat. O, Bog pomagaj… Danes tega ne bi več naredil. Naslednjo nedeljo pa smo se
zapeljali na Jezersko. Sem že kje v atovih prospektih in knjigah videl, da je tam lepo. “Počasi vozi, da otroka ne bosta
bruhala…!”, je po ovinkih skozi Kokro in Spodnje Jezersko opominjala žena. Preživeli smo vožnjo in dan je bil lep.
No, lep…
Ko smo zavili po oznakah do jezera, je bil slučajno ovčarski bal. Ljudi milijon, avtov malo manj. Danes pravim temu
cirkus in kjer so cirkusi, tam naju ni!
Strigli so ovce, kuhali masunek, imel sem fotoaparat za 20 mark in naredil sem eno izjemno fotko. No, eno. Ostalo pa
še za v kanto ni bilo. Mi je potem rekel fotograf ata Majhenič, da mi da nekaj zraven, da mu nikoli več ne prinesem
tega klumpa v studio. Jaz pa sem mislil, da boljših fotoaparatov še niso izumili…
En oven je na striženju pobegnil čez ograjo in ves milijon ljudi ga je lovilo okoli jezera. Ostalega se niti ne spomnim.
Ampak, to je bil mejnik v mojem življenju. Videl sem, da se svet ne podere, če ne delam tudi ob nedeljah, da vseeno
preživimo, četudi ni klasičnega kosila z juho, mesom in “tenstanim krompirjem”.
Ja, težko je sam sebi v glavi za take bebaste šablonske navade premaknit kolešček v pravo smer…
Slide 5
Peljeva se od izvira jezerske vode ob cesti pri Anku nazaj v vas. Tu se zavije k jezeru in do Gorskega centra Dava Karničarja.
Čas je za kavo in…
Slide 6
…se ustaviva malo nižje ob cesti v prenovljeni hiši, včasih stari pošti, kjer je hostel in šotorišče.
Prava lokacija s pogledom na visoke bele gore in še kava je božanska.
Slide 7
V centru pri črpalki zavijeva mimo lepo urejene Planinke do glavne cerkve sv. Ožbolta, ki jo je leta 1855 posvetil škof Slomšek.
Slide 8
V Jezerski kroniki Karničarjev ata opisuje zgode in nezgode s to cerkvijo med zidanjem. Močno deževje je na pomlad 1850
porušilo skoraj vse pozidano, razen zvonika in zadnjega dela. Tako so za tri leta dela zastala. Potem pa je škof Slomšek
v pismu vzpodbudil Jezerane, da so nadaljevali obupno delo in čez dve leti slavili uspeh.
Slide 9
Nadaljujeva po cesti navzgor do stare cerkve sv. Ožbolta. Tu parkirava in se po poti odpraviva peš.
V avtu bi spregledal to lepotico, ki jo le še obraslo drevje drži pokonci.
Slide 10
Malo za znamenjem ob poti se ožina odpre.
Nagrajena sva s panoramskim pogledom na enega najlepših gorskih motivov pri nas.
Slide 11
Cerkev sv. Ožbolta in poleg mežnarija, prav tako Karničarjeva. Prav ta lastnik je tam okoli leta 1900, ko se je stara cerkev
že pričela rušit, napel vse sile, šel v Velikovec na okrajno glavarstvo, spravil ljudi od daleč in blizu skupaj in popravili so jo.
Že same freske v njej so biser.
Škoda le, da so vmes prestavili proč vse, kar je bilo kaj vredno, prižnico, krstni kamen in nekaj klopi je dobil kmet v Kortah nad
Železno Kaplo, ki je takrat gradil cerkev.
Slide 12
Hiša, kjer je bila včasih mežnarija, se počasi obnavlja. Kadi se iz dimnika in pred vrati je napis, da kmetija ponuja same dobrote.
Slide 13
Korak mi zastane, ko zagledam ta motiv. Včasih gledam prospekte iz Dolomitov, včasih se tja tudi zapeljem
in tam videvam take motive. Ampak, vse to imamo tudi doma. Le da je to - doma – tako malo vredno, sosedovo pa…
Tole bom naslikal. O, kakšna slika bo to! Morda dodam spredaj še gručo otrok, ovce…
Slide 14
Nekaj fresk zunaj je takole prikazanih. Sv. Krištof, ki krasi mnogo cerkva pri nas, zavetnik šoferjev in še sedemnajstih poklicev.
Slide 15
Skrenem s poti in dih mi zastane. Da so Dolomiti lepši, pravite. Bla, bla… To je že zato lepše, ker je naše, slovensko!
Tako temno modrih sviščkov še nisem videl. Kako sem srečen, ko sem to našel.
Slide 16
Pa jih slikam še tako za osebno od blizu in za spomin. Letos so ti lepotci prvi na najinih planinskih poteh.
Slide 17
NE TRGAJ ROŽ
Ne trgaj rož,
ki so po tratah,
livadah sončnih
in pa ob poteh,
ker vsakič,
ko utrgaš cvetek,
storiš en majhen
droben greh.
Janez Medvešek
Slide 18
Tam pod mogočnima Grintovcem in Kočno se sončku predaja Češka koča. Si morate misliti, koliko turistov je bilo tu s Češke,
da so si postavili kar svojo kočo. Danes pa mi, Slovenci, komajda vemo za eno “navadno” Jezersko.
Smo poznavalci svoje domovine, smo…Ko ljudje prihajajo k meni po slike, komajda ločijo Bled od Bohinja. Pa ne vsi!
Včasih ne vem, bi se jokal ali krohotal…
Slide 19
Pa še pogled malo bolj desno.
Tu na robu manjka samo ena klopca in napis: ” Postoj, popotnik in poglej ta biser naše domovine…!”
Slide 20
Ima me, da bi poleg dal sliko iz Dolomitov, da vam dokažem, da je enakovredna ta naša – sosedovi.
No, ni, kajti sosedovo je vedno sosedovo. In to, doma, je le naše, moje in tvoje, Slovenec!
Slide 21
Tam nad Kočno se nad opastmi, ki jih je napihal vzgornik iz ljubljanske smeri sem na jezersko smer, kot v sanjah
po modrini neba vozarita dva padalca. Že nama je lepo, kaj šele njima.
Slide 22
Kako bi bil stari mežnar Karničar, ki je rešil cerkev pred sto leti vesel, da je zvonik cerkve in ostalo tako mojstrsko obnovljeno.
Bravo krajani!
Hvala, da ohranjate ta biser, kajti pogled na kuliso gora brez tega zvonika, bi bil drugačen.
Slide 23
Pri Karničarjih potrkava. In odpre se nama. “ Če imam kaj dobrega, sprašujeta. Kaj pa bi rada?
Imamo med, jelenove salame, goveje, sir, sveže mleko, jajca…? Joj, ne me slikati, se zavijem, ko grem v hladilnico.
Zdravje je prvo…” nama vse v enem stavku pove prijazna Karničarjeva gospa. Zdaj, ko to pišem vem, da se tu še oglasiva.
Pa ne le zato, ker na vrečki piše EKO KMETIJA. Prijazni so in to šteje!
Slide 24
Napreden se napotiva v dolino do avta, si napolniva duši še s takimi motivi. Ko sonček na večer poboža te prepadne strmali
pod Kočno, Grintovcem, Skuto, Štruco vse do Babe, je kar težko reči – greva naprej, kajti toliko lepote kot je tu pri cerkvi
sv. Ožbolta na kupu, ne najdeš za vsakim ovinkom.
Slide 25
Tik pred naseljem stoji ta slikovit križ. Znamenje ob poti, ki popotniku pove, da se je tu nekoč nekaj zgodilo.
Slide 26
In se čez glavno cesto, ki pelje na desno v belo Ljubljano in levo na Jezersko sedlo, zapeljeva mimo nekoč Mlinarjevega
in danes Tonejčevega znamenja v še en biser Slovenije – Makekovo Kočno.
Slide 27
Mogočna mlinarjeva domačija naju pozdravi na desni. Potem se cesta vzpne, nadaljuje malo skozi gozd in kmalu sva
na velikem parkirišču, kjer pustiva avto.
Slide 28
MLIN
Kot princ iz pravljice
stoji ob vodi
zožene doline,
kjer prostor je
za pot,
za mlin ob vodi
in pa za
- spomine…
Slide 29
Desno se pot nadaljuje do slapu Čedca in še na več lokacij, levo pa pot zavije z asfalta na kratek makadam,
ki vodi do mogočne Makekove domačije. Tu je prav tako lahko izhodišče za Češko kočo.
Slide 30
Makekova “drvarska ulica.” Kako nore posnetke naredim tu ob teh nenavadnih skladovnicah drv.
Slide 31
Včeraj sem iskal podatke o Jezerskem in veste kaj sem odkril? Čudež, ljudje. Dolomiti letos praznujejo 114. letnico
organiziranega turizma. Na Makekovi spletni strani pa najdem podatek, da so v turizmu neprenehoma že od leta 1907.
Le sedem let za velikanom turizma. Bravo, Makekovi. Kapo dol. Vi ste vedeli kaj je to turizem, ko se mnogim še sanjalo ni.
No, mnogim pri nas v tako zali Sloveniji se še danes ne in se jim ne bo NIKOLI!
Slide 32
Srce ti zaigra in duša zapoje, ko korakaš taki lepoti nasproti. Si predstavljate, da si najameš sobo tam zgoraj kjer je ono barvasto
okno? Na spodnjem sloniš, opazuješ kako sonček boža in rdeči hribe, ko pa se obrneš, je vsa soba ena sama mavrica.
Pa pozabi tak dopust, če ga lahko…?!
Slide 33
BIO TURISTIČNA KMETIJA MAKEK
E:[email protected]
www.makek.com
Zanimiva kmečka arhitektura te kar vleče naprej v sam biser.
Slide 34
Ko pa se pred vhodom v mogočno kmetijo obrneš, ostaneš odprtih ust. Upravičeno.
Raj na zemlji, ljudje slovenski. Naš raj, NAŠ!!!
Letnica na kašči je izpisana s številkami 1869…
Dr. Ivan Sedej jo je uvrstil v knjigo Sto najlepših hiš na slovenskem.
Slide 35
POTEM
Če vsa bogastva
bi na svetu tem imel,
če vse,
kar hotel bi vzeti,
bi si vzel,
če vse,
kar si želim,
v trenutku moje bi bilo …
Potem….
Bi sploh
potem bilo
mi še lepo?
Mar ni lepo
v sebi skrite želje imeti,
mar ni lepo
da si ne smeš,
kar tvoje ni,
za sé vzeti,
mar ni lepo,
tako kot je,
v upanju živeti,
mar ni lepo,
po tistem kar bi rad imel,
pa níkdar ne bo tvoje –
hrepeneti,
mar ni lepo
za to, kar zdaj imam,
živeti.
Slide 36
Tu je vsaka kmetija tovarna v malem. Vsi morajo imeti vse, če hočejo obstajati. Tu mamine maze nimajo kaj delati.
Tu lahko kljubujejo Naravi in državi le sposobni in kleni ljudje. Na petih straneh v knjigi Jezerska kronika je izpisana zgodovina
te mogočne kmetije. Ena stran samo našteva hlapce in dekle, kakšen status je imel kdo in kaj je delal.
Ja, res…, tovarna v malem!
Slide 37
Bister potoček na levi me zvabi na ta rob. Tu je vsak korak en nor motiv.
Za dušo, srce in za arhiv…
Slide 38
Pod vrhom me pri konjski staji opazujejo konji. Verjetno čakajo na oskrbo. Večeri se…
Slide 39
Sonce se upre v bregače in pašnike nasproti kmetije. Na rdeče in oranžno obarva vse kar obsveti, da je še lepše.
In modrina neba je v resnici nebeška. Pozdravljeni lepotci in lahkó in ne premrzlo noč vam želim!
Slide 40
Še en pogled na kmetijo, potem pa se spustim proti cesti.
Slide 41
Opaaa, da bi pa vas zgrešil in šel mimo, bi bil greh.
Slide 42
V objemu gora, v naročju Kočne, okoli leta 1200 naseljeni v ta raj, sprva malo višje na pristavo, marof, potem počasno
preseljevanje v dolino na sedanjo lokacijo, zidanje, podiranje, izboljšave…delo, delo, delo mnogih pridnih generacij…
Slide 43
Pristava ali marof nad domačijo gre naprej. V turizmu se s takimi razglednimi lokacijami nad dolino vedno zmaga.
Sam Bog ve, koliko let je od tega, kar sva en večer v miru počakala na klopci pred pristavo pod mogočno lipo, da je ugasnil dan.
Slide 44
STARA HIŠA
Kaj je vse čas
iz tebe naredil?
Streho ti luknja,
mah zêlen pokriva
in pajčevine
kot čipke natkane
so v kotih okenskih lin,
vrata so vegasta,
trhla, črviva
in dimnik
je škatla zmečkana
iz njega že davno
se nehal je vihati dim.
Koprive dvorišče
so tvoje zarasle,
na zlizanem pragu
je prahu debelo,
joj, kdaj je nazadnje
na oknih cvetelo,
utihnil že davno
otroški je jok.
Četudi ni tvoja
jo, ko jo zagledaš,
dih v grlu zastane,
srce ti poskoči.
Daj, čas, ko podiraš,
drugače odloči,
naj ta tu – ostane !
Slide 45
In ko tu, v Makekovi Kočni ugaša dan, tega ne pozabiš zlepa. Modrina neba se stopnjuje od sinje modre do temne.
Hibi v soncu ozaljšani s sencami polepšajo krajino. Oblečejo se v škrlat in rdeča svetloba jih poboža napreden sonce izgine
za Karavanke. Mir napolni dolino in ptice utihnejo, napreden noč razprostre svojo temno kopreno čez vse. In potem soj lune
obriše vse te vrhove in označuje meje doline. Pravljica za lahko noč…Pravljica za dušo in spomin…
.
Slide 46
Na kupu hlodov, ki so obrnjeni proti parkirišču, iščem zanimive detajle. Kolikor hočem jih je. Od prepoznavnih likov do abstrakcij.
Galerija Narave, razstava, ki čaka na pot v dolino - na žago…
Slide 47
Čakam, da sonček izgine še iz zadnjega kuclja in potem odprem avto.
Slide 48
In napreden sedem vanj, se zagledam še v to sliko na razstavi Narave…
Je brez podpisa, pa vsi vemo za avtorja. Hvala ti, Narava!
Slide 49
Malo nižje v vasi pri Mlinarju imajo še sončka za vzorec. Nekoč davno je imel Mlinar mlin na veter na Mlinarjevem sedlu.
Koliko sprememb z mlini in žagami, pogoni in tehnikami je doživela ta domačija.
Slide 50
Tiste zadnje sončne žarke, ki se umivajo v mlinarjevem jezu, ujamem med pobegom v temno noč.
Slide 51
Potoček za jezom je že ugasnil luč. Lahko noč, Jezersko…
Slide 52
Vmes med potjo v dolino skorajda ne ustavljam. Le še tole spravim v fotoaparat za spomin in v opomin,
kaj naredi narava, če je besna.
Slide 53
Skozi Preddvor in Hotemaže se peljeva proti Kranju. Zdaj gledava iste gore iz drugega kota. Ne prepoznaš jih,
tako so drugačne. Hrbet in lice, lice in hrbet… Kdo bi velel kje je kaj. Samo da je. Naši biseri so to, ki nam lepšajo domovino,
pa vseeno s katere strani..
Slide 54
Tako. Fotografije govore svoje, moje besede svoje. Vsakdo bo z Jezerskega nabral svoje spomine. Lepe in grde, kajti ni vedno sončna
nedelja. Je pa nekaj, da sem pokazal le majhen del vsega lepega tu.
Nisem posegal v stare fotografije, ki jih imam mnogo, pa sem misli. Že te današnje bodo jutri stare.
Nisem vam povedal, kam se vse da iti, koliko je še izhodišč, kjer ti je lahko na Jezerskem prav tako lepo.
Le par iztočnic sem dal. Res je, kot sem zapisal, da je tisti prvi obisk lahko razočaranje. Ko pa ponavljaš potepe sem, se ti odpira in odpira.
Nekaj je v tem Jezerskem, če so ga pred sto leti množično odkrili Čehi.
Tudi oni imajo gore in podobne vasi. In pred sto leti priti s Češke na Jezersko, ni bil mačji kašelj.
Danes sem v eni uri iz Domžal na meji na Jezerskem sedlu.
Majhen je ta svet in tako lep. Pišete mi, tisti iz drugih držav, da preveč hvalim to našo Slovenijo, da je drugje prav tako lepo. Verjemite mi, da
jaz to vem. Rad pa bi, da bi mnogi med nami vedeli, da je vsaj pri nas lepo. Najbolj težko je tisto prvo nedeljo ostati brez klasičnega kosila in
zamenjati ustaljen (ne) red. Ko si v naravi, ti je zadnja skrb nedeljsko kosilo, vsi sorodniki, ki pač ta dan ne bodo deležni vaše pozornosti in
razkošne pogostitve.
Tudi Bog je najprej sebi brado ustvaril…
Naj vam bo lepo. Zakaj ne ravno na Jezerskem?
Besedilo in fotografije……. Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
GLASBA - CITRAR TOMAŽ PLAHUTNIK
TECIMO, BEŽIMO - VENČEK NARODNIH
Narejeno in v svet poslano koncem malega travna, aprila 2014
[email protected]
166. FOTO ZGODBA
JEZERSKO
2. del
SLOVENIJA
GLASBA- citrar TOMAŽ PLAHUTNIK
Slide 2
Slide 3
Pred vami je druga zgodba. V prvi smo se potepali po Ravenski Kočni in okolici Planšarskega jezera, danes pa je na vrsti
še center vasi z okolico in Makekova Kočna.
Slide 4
Jezersko…
Kakih slabih 30 let je, ko nisem več mogel ob nedeljah popoldan zdržati doma. Ljudje bi me radi raztrgali za delo.
Nedeljska kosila so bila ena velika muka. Sami zvonci, obiski, telefoni in tako smo neko nedeljo z družino sedli v avto
in se zapeljali na Brnik letala gledat. O, Bog pomagaj… Danes tega ne bi več naredil. Naslednjo nedeljo pa smo se
zapeljali na Jezersko. Sem že kje v atovih prospektih in knjigah videl, da je tam lepo. “Počasi vozi, da otroka ne bosta
bruhala…!”, je po ovinkih skozi Kokro in Spodnje Jezersko opominjala žena. Preživeli smo vožnjo in dan je bil lep.
No, lep…
Ko smo zavili po oznakah do jezera, je bil slučajno ovčarski bal. Ljudi milijon, avtov malo manj. Danes pravim temu
cirkus in kjer so cirkusi, tam naju ni!
Strigli so ovce, kuhali masunek, imel sem fotoaparat za 20 mark in naredil sem eno izjemno fotko. No, eno. Ostalo pa
še za v kanto ni bilo. Mi je potem rekel fotograf ata Majhenič, da mi da nekaj zraven, da mu nikoli več ne prinesem
tega klumpa v studio. Jaz pa sem mislil, da boljših fotoaparatov še niso izumili…
En oven je na striženju pobegnil čez ograjo in ves milijon ljudi ga je lovilo okoli jezera. Ostalega se niti ne spomnim.
Ampak, to je bil mejnik v mojem življenju. Videl sem, da se svet ne podere, če ne delam tudi ob nedeljah, da vseeno
preživimo, četudi ni klasičnega kosila z juho, mesom in “tenstanim krompirjem”.
Ja, težko je sam sebi v glavi za take bebaste šablonske navade premaknit kolešček v pravo smer…
Slide 5
Peljeva se od izvira jezerske vode ob cesti pri Anku nazaj v vas. Tu se zavije k jezeru in do Gorskega centra Dava Karničarja.
Čas je za kavo in…
Slide 6
…se ustaviva malo nižje ob cesti v prenovljeni hiši, včasih stari pošti, kjer je hostel in šotorišče.
Prava lokacija s pogledom na visoke bele gore in še kava je božanska.
Slide 7
V centru pri črpalki zavijeva mimo lepo urejene Planinke do glavne cerkve sv. Ožbolta, ki jo je leta 1855 posvetil škof Slomšek.
Slide 8
V Jezerski kroniki Karničarjev ata opisuje zgode in nezgode s to cerkvijo med zidanjem. Močno deževje je na pomlad 1850
porušilo skoraj vse pozidano, razen zvonika in zadnjega dela. Tako so za tri leta dela zastala. Potem pa je škof Slomšek
v pismu vzpodbudil Jezerane, da so nadaljevali obupno delo in čez dve leti slavili uspeh.
Slide 9
Nadaljujeva po cesti navzgor do stare cerkve sv. Ožbolta. Tu parkirava in se po poti odpraviva peš.
V avtu bi spregledal to lepotico, ki jo le še obraslo drevje drži pokonci.
Slide 10
Malo za znamenjem ob poti se ožina odpre.
Nagrajena sva s panoramskim pogledom na enega najlepših gorskih motivov pri nas.
Slide 11
Cerkev sv. Ožbolta in poleg mežnarija, prav tako Karničarjeva. Prav ta lastnik je tam okoli leta 1900, ko se je stara cerkev
že pričela rušit, napel vse sile, šel v Velikovec na okrajno glavarstvo, spravil ljudi od daleč in blizu skupaj in popravili so jo.
Že same freske v njej so biser.
Škoda le, da so vmes prestavili proč vse, kar je bilo kaj vredno, prižnico, krstni kamen in nekaj klopi je dobil kmet v Kortah nad
Železno Kaplo, ki je takrat gradil cerkev.
Slide 12
Hiša, kjer je bila včasih mežnarija, se počasi obnavlja. Kadi se iz dimnika in pred vrati je napis, da kmetija ponuja same dobrote.
Slide 13
Korak mi zastane, ko zagledam ta motiv. Včasih gledam prospekte iz Dolomitov, včasih se tja tudi zapeljem
in tam videvam take motive. Ampak, vse to imamo tudi doma. Le da je to - doma – tako malo vredno, sosedovo pa…
Tole bom naslikal. O, kakšna slika bo to! Morda dodam spredaj še gručo otrok, ovce…
Slide 14
Nekaj fresk zunaj je takole prikazanih. Sv. Krištof, ki krasi mnogo cerkva pri nas, zavetnik šoferjev in še sedemnajstih poklicev.
Slide 15
Skrenem s poti in dih mi zastane. Da so Dolomiti lepši, pravite. Bla, bla… To je že zato lepše, ker je naše, slovensko!
Tako temno modrih sviščkov še nisem videl. Kako sem srečen, ko sem to našel.
Slide 16
Pa jih slikam še tako za osebno od blizu in za spomin. Letos so ti lepotci prvi na najinih planinskih poteh.
Slide 17
NE TRGAJ ROŽ
Ne trgaj rož,
ki so po tratah,
livadah sončnih
in pa ob poteh,
ker vsakič,
ko utrgaš cvetek,
storiš en majhen
droben greh.
Janez Medvešek
Slide 18
Tam pod mogočnima Grintovcem in Kočno se sončku predaja Češka koča. Si morate misliti, koliko turistov je bilo tu s Češke,
da so si postavili kar svojo kočo. Danes pa mi, Slovenci, komajda vemo za eno “navadno” Jezersko.
Smo poznavalci svoje domovine, smo…Ko ljudje prihajajo k meni po slike, komajda ločijo Bled od Bohinja. Pa ne vsi!
Včasih ne vem, bi se jokal ali krohotal…
Slide 19
Pa še pogled malo bolj desno.
Tu na robu manjka samo ena klopca in napis: ” Postoj, popotnik in poglej ta biser naše domovine…!”
Slide 20
Ima me, da bi poleg dal sliko iz Dolomitov, da vam dokažem, da je enakovredna ta naša – sosedovi.
No, ni, kajti sosedovo je vedno sosedovo. In to, doma, je le naše, moje in tvoje, Slovenec!
Slide 21
Tam nad Kočno se nad opastmi, ki jih je napihal vzgornik iz ljubljanske smeri sem na jezersko smer, kot v sanjah
po modrini neba vozarita dva padalca. Že nama je lepo, kaj šele njima.
Slide 22
Kako bi bil stari mežnar Karničar, ki je rešil cerkev pred sto leti vesel, da je zvonik cerkve in ostalo tako mojstrsko obnovljeno.
Bravo krajani!
Hvala, da ohranjate ta biser, kajti pogled na kuliso gora brez tega zvonika, bi bil drugačen.
Slide 23
Pri Karničarjih potrkava. In odpre se nama. “ Če imam kaj dobrega, sprašujeta. Kaj pa bi rada?
Imamo med, jelenove salame, goveje, sir, sveže mleko, jajca…? Joj, ne me slikati, se zavijem, ko grem v hladilnico.
Zdravje je prvo…” nama vse v enem stavku pove prijazna Karničarjeva gospa. Zdaj, ko to pišem vem, da se tu še oglasiva.
Pa ne le zato, ker na vrečki piše EKO KMETIJA. Prijazni so in to šteje!
Slide 24
Napreden se napotiva v dolino do avta, si napolniva duši še s takimi motivi. Ko sonček na večer poboža te prepadne strmali
pod Kočno, Grintovcem, Skuto, Štruco vse do Babe, je kar težko reči – greva naprej, kajti toliko lepote kot je tu pri cerkvi
sv. Ožbolta na kupu, ne najdeš za vsakim ovinkom.
Slide 25
Tik pred naseljem stoji ta slikovit križ. Znamenje ob poti, ki popotniku pove, da se je tu nekoč nekaj zgodilo.
Slide 26
In se čez glavno cesto, ki pelje na desno v belo Ljubljano in levo na Jezersko sedlo, zapeljeva mimo nekoč Mlinarjevega
in danes Tonejčevega znamenja v še en biser Slovenije – Makekovo Kočno.
Slide 27
Mogočna mlinarjeva domačija naju pozdravi na desni. Potem se cesta vzpne, nadaljuje malo skozi gozd in kmalu sva
na velikem parkirišču, kjer pustiva avto.
Slide 28
MLIN
Kot princ iz pravljice
stoji ob vodi
zožene doline,
kjer prostor je
za pot,
za mlin ob vodi
in pa za
- spomine…
Slide 29
Desno se pot nadaljuje do slapu Čedca in še na več lokacij, levo pa pot zavije z asfalta na kratek makadam,
ki vodi do mogočne Makekove domačije. Tu je prav tako lahko izhodišče za Češko kočo.
Slide 30
Makekova “drvarska ulica.” Kako nore posnetke naredim tu ob teh nenavadnih skladovnicah drv.
Slide 31
Včeraj sem iskal podatke o Jezerskem in veste kaj sem odkril? Čudež, ljudje. Dolomiti letos praznujejo 114. letnico
organiziranega turizma. Na Makekovi spletni strani pa najdem podatek, da so v turizmu neprenehoma že od leta 1907.
Le sedem let za velikanom turizma. Bravo, Makekovi. Kapo dol. Vi ste vedeli kaj je to turizem, ko se mnogim še sanjalo ni.
No, mnogim pri nas v tako zali Sloveniji se še danes ne in se jim ne bo NIKOLI!
Slide 32
Srce ti zaigra in duša zapoje, ko korakaš taki lepoti nasproti. Si predstavljate, da si najameš sobo tam zgoraj kjer je ono barvasto
okno? Na spodnjem sloniš, opazuješ kako sonček boža in rdeči hribe, ko pa se obrneš, je vsa soba ena sama mavrica.
Pa pozabi tak dopust, če ga lahko…?!
Slide 33
BIO TURISTIČNA KMETIJA MAKEK
E:[email protected]
www.makek.com
Zanimiva kmečka arhitektura te kar vleče naprej v sam biser.
Slide 34
Ko pa se pred vhodom v mogočno kmetijo obrneš, ostaneš odprtih ust. Upravičeno.
Raj na zemlji, ljudje slovenski. Naš raj, NAŠ!!!
Letnica na kašči je izpisana s številkami 1869…
Dr. Ivan Sedej jo je uvrstil v knjigo Sto najlepših hiš na slovenskem.
Slide 35
POTEM
Če vsa bogastva
bi na svetu tem imel,
če vse,
kar hotel bi vzeti,
bi si vzel,
če vse,
kar si želim,
v trenutku moje bi bilo …
Potem….
Bi sploh
potem bilo
mi še lepo?
Mar ni lepo
v sebi skrite želje imeti,
mar ni lepo
da si ne smeš,
kar tvoje ni,
za sé vzeti,
mar ni lepo,
tako kot je,
v upanju živeti,
mar ni lepo,
po tistem kar bi rad imel,
pa níkdar ne bo tvoje –
hrepeneti,
mar ni lepo
za to, kar zdaj imam,
živeti.
Slide 36
Tu je vsaka kmetija tovarna v malem. Vsi morajo imeti vse, če hočejo obstajati. Tu mamine maze nimajo kaj delati.
Tu lahko kljubujejo Naravi in državi le sposobni in kleni ljudje. Na petih straneh v knjigi Jezerska kronika je izpisana zgodovina
te mogočne kmetije. Ena stran samo našteva hlapce in dekle, kakšen status je imel kdo in kaj je delal.
Ja, res…, tovarna v malem!
Slide 37
Bister potoček na levi me zvabi na ta rob. Tu je vsak korak en nor motiv.
Za dušo, srce in za arhiv…
Slide 38
Pod vrhom me pri konjski staji opazujejo konji. Verjetno čakajo na oskrbo. Večeri se…
Slide 39
Sonce se upre v bregače in pašnike nasproti kmetije. Na rdeče in oranžno obarva vse kar obsveti, da je še lepše.
In modrina neba je v resnici nebeška. Pozdravljeni lepotci in lahkó in ne premrzlo noč vam želim!
Slide 40
Še en pogled na kmetijo, potem pa se spustim proti cesti.
Slide 41
Opaaa, da bi pa vas zgrešil in šel mimo, bi bil greh.
Slide 42
V objemu gora, v naročju Kočne, okoli leta 1200 naseljeni v ta raj, sprva malo višje na pristavo, marof, potem počasno
preseljevanje v dolino na sedanjo lokacijo, zidanje, podiranje, izboljšave…delo, delo, delo mnogih pridnih generacij…
Slide 43
Pristava ali marof nad domačijo gre naprej. V turizmu se s takimi razglednimi lokacijami nad dolino vedno zmaga.
Sam Bog ve, koliko let je od tega, kar sva en večer v miru počakala na klopci pred pristavo pod mogočno lipo, da je ugasnil dan.
Slide 44
STARA HIŠA
Kaj je vse čas
iz tebe naredil?
Streho ti luknja,
mah zêlen pokriva
in pajčevine
kot čipke natkane
so v kotih okenskih lin,
vrata so vegasta,
trhla, črviva
in dimnik
je škatla zmečkana
iz njega že davno
se nehal je vihati dim.
Koprive dvorišče
so tvoje zarasle,
na zlizanem pragu
je prahu debelo,
joj, kdaj je nazadnje
na oknih cvetelo,
utihnil že davno
otroški je jok.
Četudi ni tvoja
jo, ko jo zagledaš,
dih v grlu zastane,
srce ti poskoči.
Daj, čas, ko podiraš,
drugače odloči,
naj ta tu – ostane !
Slide 45
In ko tu, v Makekovi Kočni ugaša dan, tega ne pozabiš zlepa. Modrina neba se stopnjuje od sinje modre do temne.
Hibi v soncu ozaljšani s sencami polepšajo krajino. Oblečejo se v škrlat in rdeča svetloba jih poboža napreden sonce izgine
za Karavanke. Mir napolni dolino in ptice utihnejo, napreden noč razprostre svojo temno kopreno čez vse. In potem soj lune
obriše vse te vrhove in označuje meje doline. Pravljica za lahko noč…Pravljica za dušo in spomin…
.
Slide 46
Na kupu hlodov, ki so obrnjeni proti parkirišču, iščem zanimive detajle. Kolikor hočem jih je. Od prepoznavnih likov do abstrakcij.
Galerija Narave, razstava, ki čaka na pot v dolino - na žago…
Slide 47
Čakam, da sonček izgine še iz zadnjega kuclja in potem odprem avto.
Slide 48
In napreden sedem vanj, se zagledam še v to sliko na razstavi Narave…
Je brez podpisa, pa vsi vemo za avtorja. Hvala ti, Narava!
Slide 49
Malo nižje v vasi pri Mlinarju imajo še sončka za vzorec. Nekoč davno je imel Mlinar mlin na veter na Mlinarjevem sedlu.
Koliko sprememb z mlini in žagami, pogoni in tehnikami je doživela ta domačija.
Slide 50
Tiste zadnje sončne žarke, ki se umivajo v mlinarjevem jezu, ujamem med pobegom v temno noč.
Slide 51
Potoček za jezom je že ugasnil luč. Lahko noč, Jezersko…
Slide 52
Vmes med potjo v dolino skorajda ne ustavljam. Le še tole spravim v fotoaparat za spomin in v opomin,
kaj naredi narava, če je besna.
Slide 53
Skozi Preddvor in Hotemaže se peljeva proti Kranju. Zdaj gledava iste gore iz drugega kota. Ne prepoznaš jih,
tako so drugačne. Hrbet in lice, lice in hrbet… Kdo bi velel kje je kaj. Samo da je. Naši biseri so to, ki nam lepšajo domovino,
pa vseeno s katere strani..
Slide 54
Tako. Fotografije govore svoje, moje besede svoje. Vsakdo bo z Jezerskega nabral svoje spomine. Lepe in grde, kajti ni vedno sončna
nedelja. Je pa nekaj, da sem pokazal le majhen del vsega lepega tu.
Nisem posegal v stare fotografije, ki jih imam mnogo, pa sem misli. Že te današnje bodo jutri stare.
Nisem vam povedal, kam se vse da iti, koliko je še izhodišč, kjer ti je lahko na Jezerskem prav tako lepo.
Le par iztočnic sem dal. Res je, kot sem zapisal, da je tisti prvi obisk lahko razočaranje. Ko pa ponavljaš potepe sem, se ti odpira in odpira.
Nekaj je v tem Jezerskem, če so ga pred sto leti množično odkrili Čehi.
Tudi oni imajo gore in podobne vasi. In pred sto leti priti s Češke na Jezersko, ni bil mačji kašelj.
Danes sem v eni uri iz Domžal na meji na Jezerskem sedlu.
Majhen je ta svet in tako lep. Pišete mi, tisti iz drugih držav, da preveč hvalim to našo Slovenijo, da je drugje prav tako lepo. Verjemite mi, da
jaz to vem. Rad pa bi, da bi mnogi med nami vedeli, da je vsaj pri nas lepo. Najbolj težko je tisto prvo nedeljo ostati brez klasičnega kosila in
zamenjati ustaljen (ne) red. Ko si v naravi, ti je zadnja skrb nedeljsko kosilo, vsi sorodniki, ki pač ta dan ne bodo deležni vaše pozornosti in
razkošne pogostitve.
Tudi Bog je najprej sebi brado ustvaril…
Naj vam bo lepo. Zakaj ne ravno na Jezerskem?
Besedilo in fotografije……. Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
GLASBA - CITRAR TOMAŽ PLAHUTNIK
TECIMO, BEŽIMO - VENČEK NARODNIH
Narejeno in v svet poslano koncem malega travna, aprila 2014
[email protected]