Transcript tukaj
»Kako gradimo in rušimo otrokovo integriteto?« Marija Božič Marija Božič NAMESTO UVODA Človek potrebuje pogled drugih, pogled, ki ceni, ljubi, občuduje, potrjuje. Če tega pogleda ni, ali, če je v njem prezir, strah, zavrnitev, ali, če gledamo proč, potem nastane praznina, tesnoba, potrtost. Struktura delavnice: I. Uvod II. Integriteta in teorija izbire – nekaj teoretičnih izhodišč. III. Meje. IV. Kako otroci sodelujejo? V. Učitelj kot rešitelj, preganjalec ali žrtev? VI. Zaključna evalvacija. VEM, DA NE VESTE, DA VESTE! Milton H. Erickson, psihoterapevt • Sodelovanje z otroki in starši, vključevanje otrok s PP je za vse akterje v procesu izobraževanja lahko problem ali izziv. Kaj od obojega bomo izbrali, je naša odločitev. • Če se odločimo za izziv, moramo ozavestiti, da za priznavanje, prepoznavanje in obvladovanje težav, ki spremljajo naše delo, potrebujemo informacije, dodatna znanja in sodelovanje drugih. In predvsem dobre odnose! AKSIOMI • Dobra izkušnja z dobrim učiteljem je ključ do dobrega učenja česarkoli kasneje v življenju. • Želja in cilj je, da bi učenci, starši in člani skupnosti (predvsem pa učitelji sami) verjeli, da to, kar se v šoli dogaja, pripomore k večji kakovosti v njihovem življenju. (Jesper Juul) • Svoje življenje nadzorujemo mnogo bolj, kot se tega zavedamo. Na žalost pa večina tega nadzora ni učinkovita. (W.Glasser) • Pomembnih težav, s katerimi se spopadamo, ni mogoče rešiti na isti ravni razmišljanja, na kateri smo bili, ko smo jih ustvarili. (Albert Einstein) ODNOSI • Vsi nesrečni ljudje imajo isti problem: Slabo se razumejo z ljudmi, s katerimi bi se radi dobro razumeli. • Če odmislimo neizogibno revščino, neozdravljive bolezni in življenje pod prisilo, v bistvu vso človeško nesrečo povzroča naša nesposobnost, da bi z ljudmi, ki so nam pomembni, shajali tako, kot si želimo. • Svet je poln osamljenih, frustriranih, jeznih, nesrečnih ljudi, ki so se nesposobni resnično približati drugim ljudem, kajti njihove glavne socialne veščine so pritoževanje, obtoževanje, valjenje krivde in kritiziranje drugih. KAJ JE ODNOS? • To je naše vedenje, s katerim ob drugi osebi zadovoljujemo svoje potrebe. Prepričanja iz katerih izhajamo in dejanja, katera izbiramo, naredita naš odnos bolj ali manj zadovoljiv. • Za kakovost svojih odnosov smo v celoti odgovorni sami, ker imamo kontrolo izključno nad svojim vedenjem. Na koncu odnos vedno lahko prekinemo. Tudi odnos na relaciji otrok in odrasel zahteva bližino in spoštovanje, pa tudi meje in to na obeh straneh, čeprav smo za ta odnos vedno odgovorni odrasli. Kaj kvari naše odnose? • V vzgoji in kasneje v odraslosti se vse preveč oklepamo tradicionalne psihologije (psihologiji zunanjega nadzora - PZN) in težko sprejemamo psihologijo notranjega nadzora. • Praksa nam kaže, da je PZN spodletelo, saj nam ni kaj dosti jasno, kako bi se med sabo zbližali. Temeljna prepričanja PZN 1. Odzivamo se na zunanje signale. 2. Druge lahko prisilim, da naredijo kar hočem in drugi lahko nadzorujejo, vplivajo na moje razmišljanje, čutenje in ravnanje. 3. Moja pravica ali dolžnost je, da druge pripravim do tega, da naredijo, kar hočem. 4. Preveč izhajamo iz svojih vlog. In kaj pravi TI? Motivirani smo od znotraj in ne od zunaj! Zmotno, celo pogubno, je mišljenje številnih staršev, vzgojiteljev, učiteljev in vodstvenih delavcev, da je njihova dolžnost nadzorovati vedenje drugih ljudi – to uničuje odnose med ljudmi, Vse kar zaznavamo iz zunanjega sveta in kar zaznavamo iz našega lastnega telesa je le informacija. Informacija pa ni nadzor! Vsako vedenje, ki ga izberemo, nastane v naših možganih. Pod nadzorom imamo le svoje vedenje in lahko se naučimo upravljati s svojim življenjem, izbirati bolj zadovoljive odločitve in razviti moč za premagovanja stresov ter problemov. Kaj v luči TI pomeni poklicna skrb za druge? Tako delo zahteva več kot le “želim pomagati ali biti dober.” Zmotno je prepričanje, da moramo najprej poskrbeti za druge in šele nato (če sploh) še zase. Dejstvo pa je, da ne moremo dati tistega, česar nimamo. Vse prevečkrat izbiramo vedenja, ki druge prizadevajo. Vzrok temu je v naših nerešenih izkušnjah iz otroštva. Vsakič, ko naše vedenje ni bilo za okolico sprejemljivo, smo ustvarjali podobo, ki je večini ustrezala. Sebe pa smo skrili pod plasti naše popačene samopodobe, kjer smo sicer varni pred drugimi, ne pa pred seboj. INTEGRITETA 1. Celovitost ter nedotakljivost telesa in duha. 2. Identiteta, meje in osebne potrebe. 3. Otroci vedno izberejo sodelovanje in ob tem velikokrat zanemarijo svoje potrebe, če so le-te v nasprotju s potrebami odraslih; to pomeni, da otrok ne misli, da starš ali kdo drug odrasel ravna narobe. Vzrok vidi v sebi – izgublja samospoštovanje, pridobiva občutek krivde in sramu. Kaj v resnici gradi našo podobo o sebi? * kar mislimo, da smo, * kar želimo biti, * kar želimo biti za druge, * kar drugi mislijo, da smo, * kar drugi želijo, da smo. Ključni pojmi teorije izbire: • • • • • • PREPRIČANJA POTREBE PREVERJANJE SVET KAKOVOSTI CELOSTNO VEDENJE ODNOSI • Hkrati pa ta sposobnost otrok za sodelovanje povzroča napačno prepričanje staršev, da so take vzgojne metode pravilne,saj verjamejo, da delujejo. Tako vse prevečkrat menijo tudi pedagogi in drugi strokovnjaki. Posledica pa so: izzivalno vedenje zlorabljenih najstnic, pa samomori otrok, pa jok množic, ko umre diktator, pa prepričanje tiranskih babic, da imajo »za sabo« (v resnici pod sabo) vso družino, …. • Skratka neetično je uporabljati nasilje le zato, ker na kratek rok deluje, otroci pa itak sodelujejo in je žrtvovanje osebne integritete previsoka cena. Kako otroci sodelujejo? • Tisti, ki so najbolj pripravljeni sodelovati ubogajo napotke kako naj se lepo vedejo, prenašajo bolečino in jo potlačijo in nikoli ne živijo sebe. • Tisti manj kooperativni kljubujejo napotkom in stopnjujejo svoje signale, dokler jih kdo ne zazna. • Težko nam je sprejeti dejstvo, da so najbolj dragoceni takrat, ko veljajo za najbolj težavne. Otroci v resnici ne vedo, kaj potrebujejo, vedo le, kaj želijo. A žal nimajo ne izkušenj in ne potrebnega jezikovnega znanja, da bi se izrazili in upajo, da bodo starši razumeli. Če jih ne, dajo povratno informacijo, da njihove potrebe niso zadovoljene s pomočjo vedenja – težavno vedenje, pasivnost, malodušje. Napake delamo, a zanje morajo prevzeti odgovornost odrasli in jih ne naprtiti otrokom (uspešen odnos = dober starš, neuspešen odnos – poreden otrok). Pomembno je vedeti. da otroci so kompetentni in sodelujejo z odraslimi ne glede ali jim je v dobro ali v slabo; da so družbena bitja; da izražajo vsebino in meje svoje integritete; da kažejo z besedo ali dejanjem dileme staršev. Danes se ta nedemokratična oblika kombinira z zelo pretirano demokratičnostjo, ko družino vodijo otroci, starši pa jim le strežejo. Starši ne želijo nastopiti avtoritativno in hkrati ne znajo v odnos vnesti svoje integritete (kaj je z njo) in mej. In oboji postanejo osamljeni, asocialni in otroci velikokrat sebični. Ocene, da gre za potrebo po ljubezni, za ljubosumje so le površne. Vzroki so globlje. Meje Nujna je kritična presoja tega, »kar počnejo vsi«. Otrokom je treba pomagati, da zaščitijo svojo integriteto in tukaj je postavljanje mej nujnost. V številnih konfliktih so vir spora lahko pomanjkanje meja na neki točki. Ali nam ni uspelo postaviti mej, ali jih nismo vzdrževali oziroma uveljavili ali pa smo kršili meje oseb za katere skrbimo. • Kadar govorimo o postavljanju mej, običajno najprej pomislimo na vzgojo in postavljanje mej otrokom ter mladostnikom; šele nato pomislimo na postavljanje mej drugim odraslim (npr.: kako reči »ne«) in nazadnje (če sploh) razmišljamo o postavljanju mej sebi. • Vrstni red takega razmišljanja bi pravzaprav morali zamenjati. Kaj so meje? • To je karkoli, kar označuje omejitev in so bistvene za vse zdrave odnose. • Meje včasih imenujemo pogoji, drugič pravila in so vedno tisto, kar uporabljamo, da v odnosih z drugimi poskrbimo zase in skušamo v življenju ohraniti nekaj reda in zdrave pameti. Če meja ni, lahko drug drugemu storimo marsikaj norega in nesprejemljivega. • Temelj za postavljanje meja je torej občutek sebe, torej kje se mi končamo in kje se začenjajo drugi. To samozavedanje gradimo skozi izkušnje v otroštvu in na osnovi tega, • kako so spoštovali našo zasebnost, • ali smo smeli imeti lastne občutke in mnenja, • ali so nas spodbujali, da sami rešujemo svoje probleme, • ali se je vedno našel kdo, ki nam je svetoval, • ali smo morali skrbeti za druge člane družine, • ali smo se večinoma posvečali obrambi. Kaj se dogaja? Ali res še vedno velja, da je preživetje odvisno od sposobnosti žrtvovanja svoje integritete in sodelovanja s tistimi, ki imajo moč? Družbena realnost sedaj sicer priznava, da zloraba moči v družbi ne sme preseči človekovega dostojanstva. Zakaj to ne velja za vzgojo? Zakaj ne bi veljalo, da je vsako vedenje otrok enako pomembno za razvoj in zdravje staršev kot je vedenje staršev pomembno za razvoj in zdravje otrok – proces medsebojnega učenja.. S postavljanjem mej bomo uspešni šele tedaj, ko si bomo za cilj postavili na enakovrednosti dostojanstva temelječ odnos in se hkrati odrasli naučili postavljati meje sebi namesto otrokom. Iščemo torej lastno integriteto, ki pa je ne moremo nadomestiti z vlogo – ne z vlogo starša, ne z vlogo vzgojitelja, učitelja,…. PREPRIČANJA Najbolj običajen izvor težav v medsebojnem sporazumevanju so naša prepričanja, stališča in lastne vrednote. Zlasti so močni predsodki in stereotipi o ljudeh. POTREBE • Vedno lahko izbiramo vedenja, ki nam bodo pomagala zadovoljiti naše potrebe, kar pa ne moremo brez povezanosti z drugimi ljudmi. • Vseh pet potreb je zapisanih v dedno zasnovo in večino (če ne kar vseh) zadovoljujemo skozi odnose: 1. potreba po preživetju posameznika in vrste 2. potreba po ljubezni oziroma pripadnosti 3. potreba po svobodi in svobodni izbiri 4. potreba po moči, samospoštovanju 5. potreba po zabavi oziroma ustvarjalni radovednosti ZAKAJ TOREJ GRE? • Ves čas smo vsi motivirani, da bi se počutili dobro, čeprav se velikokrat zdi zunanjemu opazovalcu, da taka trditev ne vzdrži. Velikokrat smo celo prepričani, da posameznik dela proti sebi in neznansko nam je težko sprejeti dejstvo, da tudi takrat, ko smo prepričani, da se »žrtvujemo« za druge, v resnici to delamo zaradi sebe. SVET KAKOVOSTI • TI to razlaga s pojmom »svet kakovosti« Vsak posameznik ima osebni notranji svet, ki je pravzaprav zbirka vseh dobrih izkušenj od rojstva dalje. Poenostavljeno si ta svoj svet kakovosti lahko predstavljamo kot album sličic, ki smo jih tja vstavili, ker so v nekem trenutku potešile neko našo potrebo in smo se zato počutili dobro. • Svet vrednotimo in zaznavamo »za sebe« in ne takšnega kot je »sam po sebi« in o stvareh torej govorimo »kot da bi bile« in kakršne so za nas in ne, kakršne so same po sebi. S svojim svetom kakovosti torej ves čas »merimo« stvarni svet in ga mu prilagajamo. • Če se naša zaznava realnosti (iz zunanjega sveta dobivamo informacije, kaj se tam dogaja in ali nam to ustreza ali ne) ujema z našimi slikami v SK se počutimo dobro. Kadar pa gre za neskladje teh dveh, pa doživljamo frustracije. CELOSTNO VEDENJE Človekovo vedenje je vedno celostno in kreativno, vedno je namensko in je informacija o nas samih. Sestavljajo ga štiri (4) komponente: dejavnost, mišljenje, čustva in fiziologija. Nad prvima dvema imamo nadzor, nad drugima dvema pa ne ČUSTVA FIZIOLOGIJA DEJAVNOST MIŠLJENJE Kaj lahko storimo? 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. Prisilo in maščevanje lahko nadomestimo s pogajanjem. Prenehati moramo izbirati razdiralna vedenja. Izbiramo raje povezovalna vedenja. Od vseh ljudi lahko spreminjamo le sebe. Za svoja izbiranja smo odgovorni. Delujemo v okvirih sedanjosti, tukaj in sedaj. Čeprav smo rezultat preteklosti, pa te ne moremo spreminjati. Z ustvarjanjem osebne povezanosti lahko kot vodilni ali strokovni delavci naučimo druge, kako naj razvijajo svoje odnose. 9. Bodimo neposredni in odkriti, ko dajemo informacije in ne navodil. 10. Zavedati se moramo nujnosti nenehnega učenja učinkovitejših vedenj v nikdar dokončanem procesu. • Izogibajmo se sedmim, za dober odnos smrtonosnim, navadam: Kritiziranje Pritoževanje Zastraševanje Podkupovanje Kreganje Nerganje Kaznovanje • • • • • • • • Izbirajmo raje povezovalne navade kot so: Sprejemanje Opogumljanje Poslušanje Sodelovanje Zaupanje Spoštovanje Usklajevanje Otroci se ne vedejo tako zato, da bi delali proti nam, proti družini, ampak delajo to zase in za družino. Med odraslimi in otroki moramo vzpostaviti nove interakcije in nujna je najprej skrb odraslih za lastno integriteto, saj brez individualne rasti ne more biti kolektivne rasti. PREDVSEM PA: Mogoče se vse povedano zdi utopija!? A W. Glasser pravi: »Utopija je še vedno boljša kot utopiti se v slabih odnosih, nezadovoljstvu in na koncu celo v bolezni«. In s čim odhajamo? • Za popotnico domov v “zaresni vsakdan” naj vas spremlja naslednja misel: Ljudje vse prevečkrat pozabljamo, da sreče ni v dobrinah, ki jih nimamo. Srečni bomo le takrat, ko bomo spoznali in cenili tisto, kar imamo. Frederick Keonig VIRI: 1. William Glasser: Teorija izbire, nova psihologija osebne svobode 2. W. Glasser: Kontrolna teorija 3. W. Glasser: Kontrolna teorija za managerje 4. Jesper Jull: Kompetentni otrok 5. Jesper Jull: To sem jaz! Kdo si pa ti? 6. Akcija vključevanja, John O* Brien, Marsha Forest 7. Pomen medsebojnih odnosov, Leon Lojk 8. Paradigme, John Cornwall, 1997