Transcript HRVAŠKO ZAGORJE HRVAŠKA/ CROATIA

HRVAŠKO
ZAGORJE
HRVAŠKA / CROATIA
Citre…. Tomaž Plahutnik, ZAGORSKI ZVONOVI, slovenska narodna
Sam “glavni šef” tam zgoraj ve, koliko dni mi je še namenil na tej slovenski grudi in na
sosedovih krtinah. O, da bi jih bilo mnogo in da bi jih bilo še veliko tako lepih, kot je bil ta, tam
na polovici maja 2012.
Prijatelj Franjo iz Rogaške je v zahvalo, ko sta bila z ženo že kdaj gosta na najinih potepih
predlagal, da jo mahnemo še malo po njihovih in sosedovih lepotah. Kar nekaj po Kozjanskem
in Hrvaškem Zagorju sva že videla, pa ni lepot nikoli preveč. Od viška menda ne boli glava.
In smo jo tam okoli 8. ure mahnili iz Rogaške proti Podčetrtku, čez mejni prehod Sedlarjevo na
Sotli, v smer proti Desiniću do gradu Veliki Tabor, še malo naprej do slikovite Vinagore, potem
pa v smer proti Zagrebu, mimo Tuheljskih toplic do Donje Stubice k Matiji Gubcu in naprej do
Marije Bistrice. Od tam pa nazaj čez vse Zagorje do gradu Trakoščan in skozi prehod Macelj in
Žetale v Rogaško Slatino. 406 km sem naredil iz Domžal in nazaj. Pa bi jih še kdaj.
To kar bom pokazal tu, je le smetana. Kruh pa morate sami zaužiti.
Privoščite si to razkošje. Sem že mislil, da sem na najinih potepih videl veliko lepega, pa…
Mi je rekel prijatelj Franjo, naj jo kar po drugi poti mahnem proti Podčetrtku iz Rogaške Slatine. In sem jo.
Že zaradi tega motiva se je splačalo…
V Sedlarjevem, malo naprej od Podčetrtka, smo jo mahnili čez mejo.
In mi na naši strani zažvrgoli ena lepa dama v uniformi:” Odprite prtljažnik! Imate kaj za prijaviti…?”
Oh, kamena doba… Ma, ne kamena, še ena prej!
Vedno sem si želel, da še kje vidim polna polja rdečega maka. Tu v Zagorju sem lahko izbiral. Pa mi je bil ta mak s potjo tako lep.
RDEČI MAK
Ti mak rdeč
bi jaz dal v lasé
in pa plavico modro,
cvet iz žitne njive,
da bi bila skrivnostna vsa,
vsaj tako,
kot so bile v bajkah lepe vile.
Odel bi te v tanek pajčolan,
da bi prosojnost tanke svile
poudarila ti vse obline
in potlej bi se moja dlan
počasi stapljala z oblinami
pod tankim pajčolanom iz svile.
In tisti mak bi tam sijal
še bolj rdeče,
kot v soju sonca sije !
Tale grad Tabor blizu Desinića je vreden ogleda. Kaj tako lepega in slikovitega ne najdeš vsak dan.
Pridni sosedje končujejo z obnovo, ker se zavedajo, da jih turizem lahko reši. Kaj je že to, TURIZEM, Slovenci…?
Grajski so bili doma. Gospod je pripravljal in čistil orožje, gospa z mošnjičkom pa je čakala dva avtobusa turistov.
Počasi dopolnjujejo opremo in polnijo z njo prostore. Nekaj je prikazanih najdenih predmetov, veliko je slikovnega gradiva,
nekaj je rekonstrukcij ali predmetov, pohištva, orožja in še česa. Zanimivo za ogled. Mogočen grad je to. Takih ni pri nas.
Tudi med tistimi ne, ki smo jih med vojno barbarsko pokurili. Prava utrdba, ki z začetki datira v leto 1502.
Tako kot Slovenci, si tudi oni prilaščajo zgodbo o Veroniki Deseniški, ki naj bi končala v enem od stolpov…
Smo prosili orožarja, da se je oblekel, potem pa se je kar sam nastavil v táko, ta hudo pozo.
Malo se zamisliš, kako so táko stavbo sezidali brez strojev in dvigal pred več sto leti…
Vse
. je urejeno, obnovljeno, čisto, lično in všečno. WC ji so kot v mondenem hotelu. Vstopnina znaša 20 kun. Približno 2.60 evra.
Malo več kot kot pri nas v “Evropi” dve kepici sladoleda…
Nasvidenje mogočen in ponosen in še kako lepo obnovljen Veliki Tabor. Danes te zapuščam drugič. Pa ne zadnjič.
In smo šli naprej proti Desiniću in Pregradi in levo v smer Vinagore.
Že med potjo smo jo opazili na levi na holmu. Med gorcami, in vinogradi.
Zanimiva taborska cerkev je to z ohranjenim taborskim obzidjem na slikoviti vzpetini.
Cerkev je posvečena Mariji. Lepa, bogato poslikana in …ODPRTA.
Le tega ne razumem. So tu že takrat živeli levi in desni, ki se niso marali med seboj
in so živeli skregani vsak na enem koncu ene hiše… Ja, kateri norec se je spomnil te krame in ropotije levih in desnih,
ko pa potrebujemo le pametne in sposobne……
Kako lepo se od tu vidi pol Kozjanskega, Podčetrtek, grad in hribi po okolici.
Pot smo nadaljevali na jug mimo polnih Tuheljskih toplic, Stubičkih Toplic, do Gornje Stubice.
O, je toplic na tej strani kot toče… Da brez zemljevida ne najdeš pravih…
Pa ni bilo težko najti tega junaškega Matija Gubca, ki je oblasti že takrat delal probleme in iskal po svoje s kmeti pravico…!
In potem je sledil šok. Kakšen spomin na Matijo Gubca. Kakih 5 avtobusov bi lahko parkiral drug za drugim,
da bi bila kolona tako dolga, kot je velik ta spomenik kiparja Antuna Augustinčića. V resnici spomenik, ki me je malo prizemljil.
In okrog njega vse urejeno, pokošeno, brez smeti, slavnostno in pompozno. In kruto ob enem, ko seže spomin v zgodovino.
Ko ni šlo več z oblastjo in ko so bili pritiski na ljudi preveliki s strani pohlepne in krute oblasti, so se ljudje uprli s tistim, kar so imeli.
Konec poznamo… Krut, ampak nekje sem bral, da je nezadovoljstvo prvi korak k napredku človeštva ali naroda…!
In Matija Gubec se je tega zavedal…!
Ja, ko se narodu “strga”…
Že res, da so se VSE vojne vedno končale za mizo. In če bi se začele za mizo, se jih mnogo ne bi nikoli začelo. In res škoda,
da se MORAMO vso zgodovino vsakič na novo učiti. Tu ljudska pamet preneha delovati…
Ampak ko si lačen, ubog, teptan in zaničevan, potem nimaš kaj izgubiti…!
Le škoda, da se zgodovina ponavlja…Tudi sedaj, ko že mislimo, da smo - “pametni”…. Dobro jutro PAMET!
Ves kompleks spomenika KMEČKIM UPOROM je zasnovan na spomenik in na muzej Kmečkih uporov. Premalo smo imeli časa
in smo si ga ogledali le zunaj. O, zdaj vem, po kaj bom šel sem še enkrat…!
Rože… Rože v spomin na hrabre in klene ljudi, ki so raje umrli, kot da bi dovolili, da bi se oblast iz njih delala norca.
Ampak, takrat je niso ljudje volili sami, kot zdaj v tem modernem “demokratičnem” cirkusu…
Tako rad imam motive od včeraj. In tu jih je v izobilju… Tale je s poti v Marijo Bistrico.
O, se malo zamisliš, ko se pripelješ v to, tako lepo urejeno romarsko središče – Marijo Bistrico. Marsikje sem bil in veliko videl
in doživel, doma in v tujini… Ampak to tu ima svoj poseben čar in doživetje. Modrujejo eni, da so ateisti… Bla, bla, bla…
Vsakdo veruje v nekaj. Vsakdo ima svojega boga, eni z imenom, drugi brez. In ko ti gre slabo in se ti izteka to zemeljsko
poslanstvo in si v škripcih, takrat se zatečeš k svojemu bogu. O, dokler ti gre dobro, smo kar vsi po vrsti “ateisti”…
Ko pa ti seže voda čez glavo in hlastaš za zrakom, takrat… Pridite sem z odprtimi očmi in VERJELI mi boste.
In vaš Bog - bo dobil ime!
Nisem slikal ljudi v obraze, ki so molili, nisem jih motil v prošnjah. Kot senca počasi sem se pomikal do oltarja s črno Marijo
in detetom v naročju… In to kar sem videl in doživel, se ne da opisati. Niso še iznašli teh besed. Duša se ne meri v črkah in številkah.
Kolona zdravih in bolnih ljudi na kolenih, drsajoč centimeter za centimetrom po zdrsanem, sijočem marmorju okrog Marije…
Brez sramu pred drugimi, z molitvijo na ustnicah in velikimi željami v dušah… Tu človek postane ČLOVEK. Majhen med majhnimi,
enak med vsemi, brez hudobije in sovraštva, pohlevna ovca med zvermi, le z eno željo, željo po pomoči…
Kako VELIK postane ČLOVEK, ko se pomanjša pred Bogom…
Mir…, mir, ki ga prekine le drs čevlja po tlaku, le drs kolena po marmorju, le premik ustnic v tihi molitvi… Drugačen MIR…
STARA MAMA
Je roke sklepala k daritvi,
roke žuljave in pa zgarane
in ustnice premikala v molitvi
v priprošnji k Bogu,
za še živeče in za pokopane.
Je rekla včasih,
ko je umrl mlajši od nje same:
˝ Zakaj je njega k sebi Bog vzel,
a mene, ki sem stara – ne vzame? ˝
Če srečal sem jo,
me je stisnila kot sina k sebi,
vzela roke moje, tja med svoje roke zlate
in vsakič rekla iste misli:
˝ O, ti si dober ˝
in pa:
˝ A, veš, da molim tudi zate! ˝
Lahko bi napisal roman… Ampak tu besede NIČ ne povedo… Ko sem odhajal iz tega božjega doma sem bil vesel…
Vesel, da sem zdrav. Vesel, da vsakdanje probleme rešujem sproti, vesel, da drugim ne delam problemov,
zadovoljen, da me imajo LJUDJE radi,
vesel, da sem k Mariji prišel le kot zvedav potepin na obisk…, brez prošenj… Da, za enkrat še brez prošenj…!
Ampak jutri je nov dan. In vsak dan ni praznik…O, vem, da žal ni v življenju na vsak zakaj, odgovora - zato…
Na vsakem koraku se mi odkrivajo nove lepote.
Cerkev objema obzidje. In na notranji strani je slika pri sliki, ki prikazujejo čudeže, ki so se zgodili in na stenah
je na tisoče zahval črni Mariji Bistriški. Marija je lesena in je delo domačega mojstra iz leta 1500. Božja pot je tu od l. 1684.
Premaknemo se po ulici navzdol. Štant pri štantu…, od lectra, plastike, krame, nabožnih stvari, kiča, lepih in uporabnih stvari, kipov…
Ko imajo”otroci” denar, imajo kramarji sejem, pravi pregovor.
In na koncu stojnic in ulice vrata. Vrata brez vrat. Vhod v cerkev na odprtem, svetišče blaženega Alojzija Stepinca…
Drugi šok…
Tako velike cerkve s tako lepo poslikanim modrim stropom še nisem videl. In s tisto lučko, soncem, ki sveti za vse enako…
In tam zadaj za stoli in Marijo je namesto kora – Kalvarija. Mogočen visok hrib, na katerega vodi tlakovana zavita pot. In na
vsakem ovinku je postaja s križevim potom in figurami v naravni velikosti. Spodaj 4 postaje iz belega kararskega marmorja
izdelane med drugo svetovno vojno in višje ob poti iz brona, dokončane v 70 letih prejšnjega stoletja…
Ves hrib je poraščen s sadnim drevjem. Za senco ljudem in za lačne in žejne na poti…
Tam na desni so se zbirali ljudje. Truma ljudi…
Zmenimo se in gremo na vrh. Da vsaj vidimo ves trg s hriba. Pa nismo videli le trga…
Bel marmor, naravna velikost oseb, izrazi na obrazih, zgodba, ki potegne tudi neverne na hrib…
In spet enaka zgodba kot v cerkvi… Pohabljeni, ubogi, stari in mladi, nasmejani in resni, potepini in romarji,
nune in duhovniki, s senčniki in kapami, na vozičkih in peš…
Enaki in tako različni, vsi pa na isti poti na vrh…
Kaj ni ta pot enaka našim potem…? Zasmehovani, naduti, jezni, ubogi, potrebni pomoči, bogati… Da, ves svet na nekaj sto metrih.
In na koncu poti – KONEC, ki NI konec…
Kajti iz vrha vidiš in gledaš na vse pod seboj. Na ves svet v malem. Na trgovce, potepine, romarje, barabe, nune, otroke,
dobre in pokvarjene, močne in nemočne… Kot bi gledal na fresko Mrtvaškega plesa v Hrastovljah…
Glejte…ČLOVEK!
Le Ti, Bogec in ONA vesta, kaj sta se pogovarjala. Ne vem, kaj je želela ONA, ki je klečala pred Teboj?
Če bi rada malo, ji, prosim Te, daj veliko, če bi rada veliko, ji daj še več, kajti ni jih mnogo, ki te tako spoštujejo,
da si sezujejo čevlje preden vstopijo v Tvojo hišo…
Odhajamo v dolino. Le petje ptic in šum vetra v krošnjah bukev moti in zaljša ta mir. V dolini zvoni.
Na kovinskem drevesu so obešeni zvonovi, ki pojó táko lepo ubrano pesem…
V tej veliki katedrali pod vedrim nebom se je pričela maša in križev pot.
Ne prešteješ množice ljudi, ki so se odpravili na vrh…
Na vrh, ki ti da misliti…!
Odhajamo… Odhajamo zamišljeni…
Tako rad imam te uboge lesene hiške pobarvane s sinje modro barvo. Ampak izginevajo tudi tu. Ob poti na sever
proti Zlatar Bistrici, Lepoglavi in Trakoščanu, še enem biseru Zagorja, smo videli le še eno…
»S kje pa ste?« me vpraša starka in ji odvrnem, da iz Dragomlja pri Domžalah.
»Aja, s tam,« mi odvrne, pa nisem prepričan, da ve, kje je to.
»Kako obrabljeno kljuko imate,« ji pokažem. Vstane in gre za mano proti vhodu. Rad bi šel v vežo.
Nekaj posebnega mora biti. Že zato, ker je hiša tako stara. Polomljen ključ v ključavnici, odlomljen les
ob kljuki, zvita kljuka, kot da je nekdo padel s strehe nanjo… Vse narobe.
»Je v hiši še črna kuhinja?« vprašam. Rad bi šel noter. Rad bi poslikal kljuko in ključavnico z
notranje strani, pa vežo, leseno izbo, pa… Namerim objektiv v kljuko in v tisto, kar je ostalo okoli nje.
Lep posnetek bo, vem. V trenutku njena roka ljubosumno zagrabi za kljuko in jo drži. Kot da bi ji jo
hotel vzeti. Na sliki se znajdeta roka in kljuka. Roka. Zagledam se vanjo. Zmečkana svileno papirnata
koža prosojno prekriva žile. Tisoč pregibov, tisoč jarkov, tisoč vzboklin in tista prosojnost…
Kaže, kaj je svak naredil iz veže. Gledam in priznam, da ni res ničemur podobno. Ne novi ne stari
veži. Odpre vrata. Sonce udari v vežo in razsvetli notranjost. V soju žarkov pa je ona. Zgrbljena, s
predpasnikom, zvitim čopom las na vrhu glave in preveliko zglajeno palico v roki. Kdo ve, koliko
križev ji je že Bog naložil na rame. Vžgem fotoaparat in, ko že vidim, da bo to spet tak, moj posnetek
za dušo, se ona premakne… Škoda!
Odlomek iz črtice- Takšni smo iz moje knjige –RAD IMAM SONCE
Na prste ene roke prešteješ bisere, kot je ta grad Trakoščan. Ohranjen, kot da bi se iz njega grajski izselili včeraj. Na jugu
ozaljšan z tako slikovitim jezerom in obdan okrog z gozdom in mirom…
Nisva prvič tu. In zadnjič tudi ne. Tako blizu naše meje je ta biser. Čez prehod Macelj jo mahnete in po nekaj kilometrih
boste zrli v to lepoto. In če vas nisem prepričal z zunanjostjo, vas bom z notranjščino. 30 kun vas stane po osebi to razkošje.
Malo, kar dobimo vrnjeno z ogledom. Pa vstopimo!
Če ne bi imel grad na vhodu hiške z vstopnino, bi mislil, da si prišel po pomoti v nekaj stoletij staro pravljico. Vse je kot je bilo.
Pred leti, ko sem bil prvič tu, mi je vratar razlagal, da mogoče manjka na gradu kak krožnik, ki se je po nesreči razbil.
Ostalo je vse nedotaknjeno… Tudi med vojnami in po vojni… Čudno, kot da nismo imeli vsi iste na pameti uboge oblasti…?
So bili naši hlapci še bolj barbarski od onih v Beogradu in Zagrebu…?
Vsak prostor je zase muzej in pravljica obenem…
Pravljica, ki je sicer ne smeš prijeti…
Grad je nastal v 14. stol. Današnji izgled pa ima iz 19. stoletja. Takrat je dobil večje jezero, ribnik, v katerem se zrcali.
MIR, pisano z veliko…
Pravzaprav je sem priti za kako uro - greh. Preveč je lepega, da bi to užil tako na hitro. Je pa nekaj.
Daš si ga v dušo in ga še obiščeš.
Pa ne sam. Sem pripelješ še koga, ki bi mu rad polepšal dan.
Pozdravljena, Slovenija…! Dober večer Žetale! Carina (o, kdo se je spomnil to vele umno bedarijo) je za nami.
Za nami je še en dan, ki sem si ga dal v dušo. In tja si dajem le tiste dni, ki jih potem delim z vami. Jagodni izbor, bi dejali v teh
vinorodnih Halozah… Tudi pri nas je lepo! Nebeško lepo…
In veste, kaj sem razmišljal potem na dolgi vožnji iz Rogaške Slatine čez Trojane domov?
O, marsičem. Da včasih MORAŠ iti malo na sosedovo dvorišče pogledati, kako živijo oni.
Potem vidiš, kje smo mi. In kje smo…? O, vraga, Slovenci, v riti!
Da mi ne bi še kdaj kdo sanjal, da je na oni strani Sotle Balkan.
Zdaj se je preselil ki nam. Ne razumem, zakaj Hrvati tako zagnano rinejo v ta prenatrpan avtobus s sicer zvenečim imenom
Evropa. To je pa tudi vse, kar je zvenečega. S tem Zagorjem, tako zalim morjem, stotinami kilometrov obale in tisočerimi otoki, bi
se lahko obmetavali z denarjem, pa... Vidim, da že vedo, kaj je to turizem. Večkrat obiščem Zagorje in iz tistih lesenjač pobarvanih
s sinje modro in opuščenih vinogradov, nastaja nekaj tako lepega. Še ceste imajo boljše kot mi. Vsi objekti, ki smo jih obiskali, so
vzorno vzdrževani in obnovljeni in so delovali vrhunsko. Cene so BISTVENO nižje kot pri nas ( le čakajte, da dobite evro!!!).
Hrana… Škoda besed. Škoda, da nisem posnel cenikov.
Bi sanjali kavo, ki je še daaaaaaaleč od evra, pa “šniceljne s krompirjem in solato“ po nekaj evrov in to v centru Marije Bistrice!
Včasih MORAŠ pogledati čez ograjo, če ne si sam sebi zadosten in zarjaviš. In ko zarjaviš, te drugi prehitevajo. Po levi in desni!
Dobro jutro, Slovenija, MOJA dežela… Za rojstni dan ti v Merkurju kupim kantico olja… Rja je vrag…Žre, o, kako žre…!
Fotografije in besedilo……Janez Medvešek
Pesmi sta izbrani iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO. Del črtice pa je vzet iz moje knjige črticRAD IMAM SONCE.
Glasba je delo mojstra na citrah Tomaža Plahutnika - slov. narodna, ZAGORSKI ZVONOVI
Narejeno in po širnem svetu poslano drugi teden rožnika / junija 2012
[email protected]