TIH DEŽEVEN DAN ZREŠKO POHORJE SLOVENIJA Iz Term Zreče je prišla po E-mailu pošta zaradi nekega naročila.
Download ReportTranscript TIH DEŽEVEN DAN ZREŠKO POHORJE SLOVENIJA Iz Term Zreče je prišla po E-mailu pošta zaradi nekega naročila.
TIH DEŽEVEN DAN ZREŠKO POHORJE SLOVENIJA Iz Term Zreče je prišla po E-mailu pošta zaradi nekega naročila. Prav…In smo se zmenili za v petek, tam malo čez polovico meseca sušca ali pa marca, kakor je komu drago. Vreme so obljubljali še kar. Tista “ta velika” polna luna je naredila svoje… Že na avtocesti so bili bebci dvakrat bebci…Kako se lahko pelješ po 3 km dolgem tunelu, polnem tovornjakov, za nekom pri 105 na uro, le z enim metrom varnostne razdalje? Se ne čudim, da je toliko ljudi vsako leto na cestah pokojnih, ko pa imajo ljudje glave le zato, da v tiste prazne kante mečejo hrano…O pameti, pa ne duha, ne sluha…In tisti “ta bogati” se skozi vse Trojane, kjer je omejitev, peljejo toliko, kot se oni hočejo in tiste eksote, ki se vsaj približno držijo omejitve 100 km/h, na vsak način hočejo s terenci s temnimi stekli (da se ne vidi katera budala je v avtu) zriniti s svojega dirkalnega poligona… Danes je vendar čas – denar. In denar je BOG! In zakon za puhloglavce…O, ljudje, pisano z malo… Le kako je Bogecu uspelo, da je na ta svet po nesreči dal skupaj normalne in “odšraufane”? Zreče… Po malem je deževalo. Dim je polnil dolino in oblaki so zakrivali sonček… Parkirava, poiščeva ljudi, s katerimi se srečujemo in skupaj vstopimo v notranjost Hotela Dobrava… Pravzaprav ne maram hotelov… Tuji so mi. Rad imam naravo, domačnost, izbe v starih hišah, kjer se počutim, kot da sem tam doma… In glej ga zlomka…Tole , kar sem videl, mi ni delovalo tuje, hladno, čudno… Kot bi prišel domov… Res domov! Prijaznost razumem, postrežbo tudi, ampak tole… Ni slabo, ČESTITAM!!! Ima dušo! Če bi samo tale srček z napisom Slovenija visel na prazni steni, bi vedel, da tu živijo in delajo ljudje, ki vedo, kaj je turizem. Pa je bila poleg še stara ura na uteži, pa slike, kup slik, zbranih na likovnih kolonijah, lepi šopki, prijazna beseda, stisk rok… Bravo…! Potem, ko smo se dogovorili, so naju pogostili -”lačna pa že ne bosta šla od nas” sva se odpravila malo na potep po dolini. Najprej do župnijske cerkve sv. Egidija. Zanimivo. Po vsej občini imajo ob vsakem kulturnem spomeniku lepo tablo s sporočilom. Pa se tisti dežek ni mogel odločiti, bi padal ali ne. In zato je padla odločitev - greva na Roglo! Kaj pa če bo gori sonce…? Obljubljali so ga, tisti, ki se razumejo na vreme. Skozi Gorenje naju je peljala pot. In med potjo sem ustavil. Kljub slabemu vremenu, se je ponudil lep čitljiv pogled na vso dolino pod seboj. Zadaj pa so dominirali Donačka gora, Boč s stolpom in celo Kum na desni, pogled pa je segal od Kozjanskega, Celjske kotline, Dravinjske doline, do obronkov Pohorja, Konjiške gore, pa vse do Raduhe in še česa… Pri mogočni cerkvi sv. Konigunde v Gorenju sem opazil tole lepo krmilnico za ptice, pa malo naprej pri gostišču Smogavec še eno in naprej po vasi še kakšno. Zanimivo… Tu vedo, da bomo le v sožitju z naravo lahko šli naprej… Tam na trati pod cerkvijo, so ovce v miru imele svoj počitek po kosilu… Zanimivo… kar nekaj lesenih hiš sem opazil po teh potepanjih po Pohorju, ki so oblečene v lepo oblikovane tanke deščice. Zanimiva preprosta kmečka arhitektura, ki je ne najdeš povsod… Na samotni kmetiji ob poti, me je presenetila tale peč. Le čemu je služila…? Križišče z glavno potjo na Roglo. Zadaj Rogla, spodaj Resnik in pred mano slikovit križ. Dežne kaplje so se med potjo počasi mešale s snegom. In na Rogli je sneg v marcu počasi belil rjavo travo, ki jo je pred dnevi zapustil… Nosilo ga je po vetru… Peklensko in nič izletniško. Kar nekaj ljudi je smučalo po tistem zadnjem napuhanem snegu… Možiček v rdečem je napol skrit pred burjo in snegom “snemal in natikal” smučarje z vlečnice… Bi mislil, da v takem vremenu vsi ždijo doma pred računalniki na toplem… Tale Rogelska lepotica je samevala med čedalje bolj redkimi snežinkami in burjo… In ko sva imela samo še eno željo, da se ogrejeva v avtu in čim prej odpeljeva domov, se je v daljavi nad Peco in Uršljo goro začelo v oblakih malo trgati. Upsss, dobro znamenje! NEKO JUTRO Pomlad ni čas, ki se začne, tako, kot v koledarju piše. Je čas, ki ga zaznaš, po vonju v zraku, ko neko jutro stopiš ven iz hiše. Spustila sva se v dolino in na križišču za Resnik in Skomarje sem vedel, kam moram zaviti. Sem in tja, se je raztrgal oblak in sonček je za trenutek skozi luknjo v nebu pobožal kako pohorsko košenino in griček… Kjer koli sem izstopil, je bilo vse namočeno. Burja je snemala z glave kapo in zadrga na jakni je bila zapeta do samega vrha. Ampak se je splačalo! Da, je zanimivo, kaj vse vidiš takrat, ko ni kaj za videti. O, lahko je fotografirati, ko je nebo brez oblaka in je na vsakem koraku vsaj pet lepih motivov. Tako pa sem iskal po pohorskih bregačah take osamljene, pa vendar tako lepe bisere… Nad slikovito vasico Resnik, je tudi naju za nekaj trenutkov našlo sonce… In potem smo se šli tisto igrico - je sonce, ni sonca, pa kašna kaplja dežja in kakšna zgubljena snežinka… Pohorje brez žag in lesa…? Kje pa! Les je tukaj doma. Tako medlo, skozi oblake, je risalo sonce pastelno senco na fasado cerkve sv. Jakoba na Resniku na višini 932 m nad morjem. Ko sem bil nazadnje tu, je bil zvonik krit s pločevino, zdaj pa ga krasi domač pohorski škrilj. Lepe nove table v treh jezikih dopolnjujejo vse kulturno zgodovinske objekte. Čestitke občini Zreče! Ubogi Pohorci… Med samimi gozdovi so iztrebili drevesa in si naredili domove. Vsaka “flikica” med zelenim gozdom je en pohorski dom…Dom, ki je preživljal številne v družini. Tu njiv skorajda ni. Je previsoko…In kar zraste, mora zrasti na hitro! Po vetrobranskem steklu padajo kaplje dežja. Glasba v radiu tiho igra, z leve in desne naju v gostem špalirju spremljajo smreke…”Srne…Poglej, tam na desni…”! Prižgem fotoaparat, spustim steklo na vratih in tiste bežeče bele riti z repki mi še ostanejo na razpolago… Pa drugič. Pogledam levo in najdem tole. O, kako je lepo. Majhna hidro centrala in dva bajerčka, poleg pa žuboreč potoček in take “skorjanka”, v lubje oblečena hiška… Malo naprej na ovinku nov potoček… Vzamem si čas zanj, ko je tako lep… Pokošeno, obdelano, kultivirano, lepo… lepo za popotnika in lepo za domačina. Ne dajte se Pohorci. NI RES, da se v tej naši lepi domovini več nič ne splača! Ta travnik sredi pohorskih bregač je dokaz, da še nekomu prav pride kos zemlje! Na kmetiji Arbajter so svoje bregače poselili z jeleni in košutami… Na tabli ob cesti piše: turistična kmetija, lovski turizem, farma jelenov. NI NUJNO, da gredo vsi v doline v tovarne, ki so nam jih Slovencem barabe tajkunske, ki jim enaka oblast nič noče, oropali, pokradli in uničili… Da se preživeti tudi od svojih rok in pameti… Tu je dokaz. Nekaj korakov pred Skomarjami… Zapuščena mogočna kmetija. Ljudi več ni, le Bogeca v kapeli in na opuščenem vrtu še kljubujeta času… Ampak, od nekje prihaja LUČ v to temo. Tudi te bregače bodo še poselili ljudje… Ko bo nujno. In to bo kmalu, verjemite! Čas je tam, kjer odidejo ljudje, neusmiljen! ZLIZAN PRAG Korak za korakom, podplat za podplatom, stopinje, ki v kamen zarišejo rane… Zdaj ni več korakov, zdaj ni več stopinj, je čas zdaj edini, ki čezenj prestopa in čaka, da zase ga vzame. In iz knjige pravljic, ki je bila polna lepih, bogatih in mogočnih slovenskih domov, bomo iztrgali list s tole sliko, ki bo kmalu le še spomin. Spomin na čase, ko je biti kmet – sramota in ničvredno. Ko vsak trgovčič v najbolj zaplankani trgovinici zasluži pri preprodaji več, kot zasluži kmet s svojim delom, garanjem in trudom pri svojem pridelku.. Skomarje… Najvišja slovenska strnjena vasica. Pridni ljudje žive tod. Krajina je obdelana in kultivirana. Življenje teče dalje… Kmečki turizem, obnovljena cerkev in župnišče, spomenik pesniku Juriju Vodovniku * 1791- 1858 *in biser v vasi, obnovljena hiša, muzej- Skomarska hiša, kjer se dogajajo občasno same lepe stvari. Nekaj let nazaj je bilo, kar sva skoraj zašla v to lepo vas. Sobota je bila in dan je bil lep. Večerilo se je, ko sva parkirala pri bifeju na začetku vasi. Izstopiva in takrat v poltemi pred seboj zagledam Skomarsko hišo. Skušam poslikati, pa je vse skupaj prepozno. Stemni se. Gledam skozi majhna okenca v hiško in kar vidim, je pravljica v poltemi… Vraga, da nisem mogel malo preje priti sem… Dva moška stojita pred bifejem in naju zvedavo ogledujeta… Nič…! Pa kdaj drugič. Pot domov in sanje o Skomarjih. Nedelja…Zbudim se “pameten” in vem, kam naju bo danes vodila pot. Nazaj v Skomarje. Greva! In glej, pred bifejem rano dopoldan, spet stojita tista dva… Gledata naju, kako spet hodiva okrog hiše in jaz fotografiram. Potem eden pristopi rekoč:” Kaj nista bila vidva sinoči tu?” Pogledam ga spotoma in naprej fotografiram skozi okno v izbo. “Sva bila”! “Kaj sta spala tu, na kmečkem turizmu pri Medvedovih”? Fotografiram in mu spotoma odgovarjam:” Ne, peljala sva se domov”! Potem stopi k avtu, pogleda na tablico in se vrne rekoč:” Peljala sta se v Domžale in danes nazaj. Sto kilometrov tja in sto sem nazaj v Skomarje…? Zakaj? “ “Ker je tako lepo pri vas v Skomarjih!” odvrnem, potem pa on pokliče prijatelja in mu naroči: “Daj, stopi v vas po ključ, da mu razkažemo našo lepo skomarsko hišo!” In glej. Čez nekaj trenutkov smo vsi z vodičem vred stali v tisti izbi, ki sem jo dva dni opazoval skozi okno. In povabili so naju še v pravkar obnovljeno cerkev, ki je še dišala po barvah. Pa v bife na kavo, pa…O, se splača narediti včasih dvesto kilometrov, da doživiš kaj lepega… Za te Skomarje bom sedaj naredil spet dvesto kilometrov. Tokrat sem našel lep motiv, za katerega pa potrebujem sonce. In ta dan v marcu ga ni bilo. Že vidim mojo lepo sliko, ki bo krasila eno steno. Vse se da narediti na tem svetu, če le hočeš, mar ne…?! Čudovita in lepo obnovljena Skomarska hiša. Pa ona, poleg, ne zaostaja dosti…! Pod vasico se je začela pomlad. Iz teh turobnih barv se je prva preoblekla v oranžno tale velika vrba, ki krasi krajino. Hudo je moralo biti slovenskemu narodu, da je skoraj na vsakem griču naredil cerkev. Tu se kar nizajo druga za drugo. Zlakova in sv. Martina prevalu, Mati Božja in sv. Neža na Brinjevi gori, tista zadaj je sv. Uršula. Na Boču, na prevalu je tudi, pa se je od tu ne vidi. Le še kak trenutek in megla z Rogle bo zajela vse pod seboj… Propadajoči skedenj in senik pod gozdom se že počasi staplja s tistim belim ničem… Bele breze imajo, podobno kot v Beli Krajini, tudi tu, po teh pohorskih obronkih, strmalih in bregačah svoj dom… Kako lepo popestrijo krajino, ki se še ni odela v barvito pomlad… Spodaj v dolini pod nama se prikažejo Vitanje. Vasica, spravljena v dolino med hribe. V Šentvidu, naju ličen smerokaz opozori na Beškovnikovo kaščo. Na kašči je letnica 1815. Ustavite se tukaj in pokramljajte z domačimi. Prijazni so in radi vam bodo razkazali tole lepotico. Koliko lepih stvari je v njej. Pravi etnološki zaklad, ki ga je škoda spregledati. O njej bom naredil svoj kolaž. Je prelepa za tako, na kratko. Ceste, potke, kolovozi, poti… Brez števila jih je tu, na tem lepem Pohorju. In vse vodijo do samih lepih in zanimivih stvari. Vzemimo si čas zanje! Vitanje… Dve cerkvi, urejen in lep trg, gostilna, dva gradova, Goležev in Krajnikov, že v ruševinah… Zavijeva na kavo. Vem, da ena pot pelje v Socko in Novo cerkev, druga pa v neznani Brezen. Vprašam točajko, kam se pride, če grem naprej. “ Skoraj do Paškega Kozjaka, potem pa naprej v Dobrno”. Prav, pa poskusiva… Na glavnem trgu v Vitanjah se bohoti tale obnovljena lepotica. Spijeva kavo in potem naprej… O, je bilo zanimivo, ko sva se pred leti prvič potepala bo teh bregačah in dolinah. Veliko poti je bilo še makadamskih in najin, mali jugo 45, jih je strumno premagoval. Raziskovala sva gradove in mline v okolici in našla pot naprej na Pohorje. Slikovit trg v Vitanjah, ki pa še ni bil tako lepo urejen, naju je očaral. Ogledala sva si trg, gradova, farno cerkev in še kaj. Med potepom pred cerkvijo pa pride iz župnišča gospodinja. “Bog daj lep dan, kaj pa vidva iščeta?” naju pobara. “Same lepe stvari tu v teh zanimivih Vitanjah”, odvrnem. In nama malo pove o zgodovini kraja, okolici, Pohorju, glažutah, kopah z ogljem, pa gozdarjih, ki so delali v gozdovih in živeli v tistih priročnih hiškah… “Kam pelje tista pot, tam zadaj za cerkvijo. Na tabli piše Rakovec 9 km?” jo vprašam. “ Tam ni več nič. V šeti vasi so včasih davno živeli samo holcerji… Zdaj je tam samo nekaj vikendov…” odvrne. O, zanimivo je govorila. V narečju… V tistem pohorskem narečju, ki se sliši, kot bi tolkel po nakovalu. Na vsaki besedi je en močan poudarek. “ V šeti vasi so živeli sami holcerji…” Lepa je bila njena zgodba in še lepša pesem njenega dialekta. Zato se teh Vitanj spomnim mnogokrat. Pa tudi Rakovca, ki je že zaključil svojo zgodovino s “holcerji”, ki so stalno živeli v njem. In potem poti proti Paškemu Kozjaku in Dobrni ni in ni hotelo biti konec. Na vsake toliko časa novo križišče z nekaj cestami in peljal sem se bolj po občutku, kot po oznakah. Zgrešila sva pot in našla tole slopo znamenje. Če je ne bi, ga ne bi našel. Vrneva se nazaj na asfalt in nadaljujeva v hrib… Ceste brez konca… Večeri se, In do doma je še daleč. Jaz pa sem upal, da bo to bližnjica do doma… In potem se cesta končno prevesi v dolino. “Hej, tu sva že bila nekoč, se spomniš te stare hiške. Jaz sem nabirala resje na vrhu hriba…” ugotovi žena. In odleže nama. Kaj, odleže. Ustavim in kot strela, izskočim iz avta, kajti na zahodu se v vseh svečanih barvah na tem svetu poslavlja dan… Tam pred Raduho in Peco se je naredil čudež. Slap sonca je z zadnjo močjo pred nočjo prebil skozi raztrgane oblake in snop svetlobe se je kot slap vode vsul v dolino pod Raduho… O, ko ne bi bilo vse tako daleč. Naredim kar nekaj posnetkov tega poslavljanja dneva. Lepo mi je. To je bila nagrada za to, malo dolgo in zgrešeno pot. In nagrada za ta tih deževen dan… Kako veličastna je narava, ko se poigra z barvami. Ga ni slikarja, ki bi zmogel kaj podobnega. Te mehkobe, teh prelivov, take prosojnosti in takega miru, ki je vladal na tem travniku. Kako lepa nagrada za lep dan. Hvala ti, NARAVA, za tole predstavo…! No, končno odrešitev…Dobrna… Dolina in pot domov. Pravzaprav bi lahko ta kolaž naslovil- POTEP OD TERM ZREČE, DO TERM DOBRNA… Na tisti ta veliki cesti, ki pelje v Slovenj Gradec in na Koroško ali v Celje, za sekundo izskočim iz kolone in skozi okno naravi ukradem še tale barvasti motiv. Saj nisi huda, čudovita in enkratna NARAVA?! Kako je en tih deževen dan lahko lep. Kljub dežju, burji, snegu, blatu na makadamski cesti, polni in veliki luni, petku, ko je tako vse noro na cesti in povsod… Lahko bi gnil doma in čakal, da se bo kaj dogodilo. Pa sva bila nagrajena. Z lepim sprejemom ljudi v Termah Zreče in ljudi iz občine, s pogostitvijo, snežnim metežem na Rogli, motivi, ki jih nikoli ne bi opazil, če bi sijalo sonce, nekaj sekundami sončka, ko sem ga najbolj rabil, da sem naredil nekaj sanjskih posnetkov za naslednje kolaže in moje slike…Kaj ni res tako, da je vsak dan v našem življenju en majhen praznik…? O, tudi kakšen tak tih deževen dan na bregačah pod čudovitim Pohorjem. Kmalu nasvidenje…! Obiščite ga še vi. Vaša zgodba bo morda še lepša od najine! Besedilo in fotografije brez sončka…Janez Medvešek Pesmi sta pobrani iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO Glasba za podlago je delo citrarja Dejana Praprotnika- Tel. za CD: 041/252 140 Dejan Praprotnik – Ivan Kiferle… V moji samoti [email protected]