Transcript ELEMNTI NOTRANJE FORME V DRAMATIKI

ELEMENTI NOTRANJE
FORME V DRAMATIKI
roman
• Ali povsod za roman uporabljajo isti termin?
• Kako ga imenujejo Španci in Angleži in
zakaj?
• Štiri določila romana po Kosu!
• Razlika med epom in romanom po Lukacsu!
• Štirje tipi romanov po Lukacsu!
• Bistveni lastnosti romana po Bahtinu!
• Problemi Lukacseve in Bahtinove teorije
romana!
Elementi notranje forme v dramatiki
• določitev dramatike kot posebne literarne
nadvrste s pomočjo petih Kosovih določil
• tipi dramatike
• notranji ritem v dramatiki
notranja zgradba
1.
2.
3.
4.
5.
način, na katerega se v delu povezujejo njegove
temeljne sestavine (snovno-materialne, idejnoracionalne in emotivno-afektivne);
razmerje med subjektom in objektom govora
(tistim, ki govori in tistim, o čemer govori);
način govora oz. tip subjekta, ki je njegov nosilec;
razmerje med časom govorečega in časom tistega,
o čemer govori;
prevladujoča plast resničnosti:
•
•
•
subjektivnost – čista notranja resničnost,
objektivirana subjektivnost – glasni zunanji govor,
čista objektivnost – objektivni opis zunanjega sveta.
notranja zgradba 1
• večinoma v govoru dramskih oseb
prevladujejo emotivne in idejne prvine
• prvine se povezujejo po načelih
subjektivnega prostora in časa
• celota se podreja pravilom objektivne
stvarnosti
• predstavlja zgodbo z začetkom, sredo in
koncem
notranja zgradba 2
• dramske osebe nimajo distance do
predmeta, so z njim identične
• merijo na neko objektivno podobo sveta, ki
jim je nadrejena in je od njih ločena; imajo
distanco do tega predmeta
notranja zgradba 4
• čas dramatike je neposredna sedanjost
• Aristotel: v dramatiki »vse osebe
nastopajo in se neposredno udejstvujejo«
• tudi tekst v gramatikalnem pretekliku ali
prihodnjiku je namenjen učinku v
sedanjosti
notranja zgradba 5
• poglavitna plast resničnosti v teh tekstih je
objektivirana subjektivnost
• čista subjektivnost in objektivnost sta
konotirani (na ravni celote), a nista
neposredno izraženi
• gledalec/bralec ju dopolni
bistvo dramatike po Kosu
• dramatika vsebuje dve vrsti dogajanja
• verbalizirano dogajanje – kar dramske
osebe govorijo
• neverbalizirano dogajanje (didaskalije) –
naslov, podnaslov, scenske opombe, način
govora, sprotno označevanje govorcev...
• didaskalije se realizirajo v uprizoritvi
vprašanje bistva dramatike
• Platon – načini govora (mimetični govor);
bistvo dramatike je dialog
• Aristotel – bistvo tragedije (dramatike) sta
njena namenjenost uprizoritvi in zgradba
dogajanja
Aristotelovo bistvo tragedije
Aristotel 2
vprašanje bistva dramatike
• Hegel – bistvo dramatike je njena
namenjenost uprizoritvi in dramatičnost
(konflikt, boj)
• Vladimir Kralj (Dramaturški vademekum
1964) – bistvo dramatike je konflikt, ki je
lahko zunanji ali notranji
notranja zgradba 3
•
•
•
v dramatiki obstajata dva subjekta,
vezana na dve plasti dogajanja
dramatikov subjekt
dramski subjekt
delež dramatikovega subjekta
• ga skoraj ni (originalni Shakespeare)
• dramo sestavljajo le didaskalije (Beckett
Kvadrat, Handke Varovanec hoče biti
varuh)
Beckett Kvadrat
Kvadrat
dramatikov subjekt
DRAMATIKOV
SUBJEKT
OSEBA
osebna
avtorska
zunanja
ČAS IN KRAJ
GOVORA
abstrakten
nedoločen
KONTAKTNA
SMER
nagovarja bralca
NAČIN
GOVORA
IZVIR
GOVORA
PERSPEKTIVA
GOVORA
glasni govor
iz čustev
doživetij
misli
podzavest
sanj
zunanja
scenska
dramski subjekt
DRAMSKI
SUBJEKT
OSEBA
osebna
fiktivna
notranja
ČAS IN KRAJ
GOVORA
KONTAKTNA
SMER
konkreten
nagovarja bralca
sebe
drugo osebo
nikogar
več oseb med seboj
NAČIN
GOVORA
glasni govor
dialog
navidezni glasni govor
tihi govor
IZVIR
GOVORA
PERSPEKTIVA
GOVORA
iz čustev
doživetij
misli
prostih asociacij
podzavest
igra
notranja
zunanja
panoramska
scenska
tipi dramatike
Lirska dramatika – govor dramskih oseb ni več zgolj
komunikacija med njimi, ampak postaja povnanjenje njihove čiste
subjektivnosti; romantika, simbolizem (Maeterlinck), angleška
dramatika iz prve polovice 20. stoletja (Eliot, Yeats), pri nas
Cankarjeva Lepa Vida, Grumovi Trudni zastori in Pierrot in
Pierrette, Strniša, Zajc, Smole in Svetina
Epska dramatika – gre opis zunanjega dogajanja, oseb, pripoved
o dogodkih; ogajanje in konflikt izginjata; Seneka.
1.
2.
–
3.
v moderni dramatiki drugačna epizacija; večanje deleža didaskalij
(Ibsen, Strindberg, Hauptmann, Čehov, Beckett, Ionesco)
Čista dramatika – teksti, ki celotno dogajanje predstavljajo v
obliki dialoga, ki predstavlja objektivirano subjektivnost (od Ajshila
in Sofokla, do Camusa, Sartra, pri Slovencih Primoža Kozaka,
Smoleta idr.)
notranji ritem v dramatiki
• Freytagova piramida – en sam dogodek
proti koncu (Kralj Ojdip, Antigona)
• več zaporednih dogodkov in stanj (Hamlet,
Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini
Šentflorjanski)
• dogodek z različnimi posledicami (Ibsen
Strahovi)
• ni dogodka (Lepa Vida, Dogodek v mestu
Gogi, Čakajoč Godota, Plešasta pevka)