Transcript ELEMENTI NOTRANJE FORME V EPIKI

ELEMENTI NOTRANJE
FORME V EPIKI
Elementi notranje forme v epiki
• analiza epske notranje zgradbe glede na
pet določil literarnih nadvrst
• epski subjekt ali pripovedovalec
• tipologije pripovedovalca
• notranji ritem v epiki
kriteriji za določitev literarnih
nadvrst
1. način, na katerega se v delu povezujejo
njegove temeljne sestavine;
2. razmerje med subjektom in objektom govora;
3. način govora oz. tip subjekta, ki je njegov
nosilec;
4. razmerje med časom govorečega in časom
tistega, o čemer govori;
5. prevladujoča plast resničnosti:
•
•
•
subjektivnost,
objektivirana subjektivnost,
čista objektivnost.
povezovanje temeljnih sestavin
• prevladujejo snovno-materialne prvine, ki
se združujejo v večje sklope
• dogajanje organizirano po pravilih
objektivnega prostora in časa
• zgodba ali fabula z začetkom, sredo in
koncem
• več vzponov, vrhov in padcev
• poleg glavne črte dogajanja še epizode
• motivi so v ospredju
razmerje med subjektom in
objektom
• subjekt ima distanco do objekta
• subjekt in objekt nista nikoli identična
čas govorečega : čas tistega, o
čemer govori
• epski subjekt vedno govori o preteklosti
• če uporablja gramatikalni sedanjik ali
prihodnjik, kljub temu govori o stvareh, ki
so pred njim in so se torej že zgodile (si jih
je pripovedovalec izmislil ipd.)
prevladujoča plast resničnosti
•
•
epika lahko opisuje vse tri plasti resničnosti
trije tipi epike glede na opisane plasti
resničnosti:
1. čisto ali epsko pripovedništvo – vse plasti resničnosti
2. lirsko pripovedništvo - postavlja v ospredje notranjo
subjektivnost oseb
3. dramsko pripovedništvo – pripoveduje s pomočjo
monologov in dialogov
• ? – prevladuje čista objektivnost (francoski novi roman)
epski subjekt
EPSKI SUBJEKT
OSEBA
osebna
nadosebna
neosebna
brezosebna
avtorska
fiktivna
ČAS IN KRAJ
GOVORA
konkreten
nedoločen
KONTAKTNA
SMER
nagovarja bralca
sebe
drugo osebo
NAČIN
GOVORA
IZVIR
GOVORA
PERSPEKTIVA
GOVORA
glasni govor
notranji samogovor
dialog
historična stvarnost
osebna izkušnja
svobodna domišljija
podzavest
sanje
drugi lit. teksti
notranja
zunanja
panoramska
scenska
Stanzlova tipologija pripovedovalca
•
•
razvil v knjigi Typische Formen des Romans, 1964
trije tipi pripovedovalca:
–
–
–
Avktorialni pripovedovalec se dviga nad dogajanje, ima
pregled nad celoto, vidi vse predhodne in prihodnje dogodke,
lahko pa gleda tudi v notranjost posameznih oseb, junakov.
Dogajanje in junake zato lahko spremlja s komentarji in
razlagami bralcu (npr. Henry Fielding Tom Jones).
Prvoosebni pripovedovalec pripoveduje o tistem, kar je sam
doživel kot glavni ali stranski lik zgodbe. Pripovedovalec in
junak se močno razlikujeta po izkušnjah in stališčih (Apulej
Zlati osel in Petronij Satirikon).
Personalni pripovedovalec opisuje dogajanje tako, kot ga vidi
ena od romanesknih oseb, po navadi glavna. Kaže se v
uporabi polpremega govora ali pa notranjega samogovora
personalni pripovedovalec
trije Kosovi tipološki nizi
1. prvoosebni, drugoosebni, tretjeosebni
pripovedovalec
2. avktorialni, personalni, virtualni
pripovedovalec
3. lirski, dramski, epski pripovedovalec
Prvoosebni, drugoosebni in
tretjeosebni pripovedovalec
• glede na slovnično osebo, v kateri subjekt
govori
• tretjeosebni in prvoosebni pripovedovalec
sta značilna za tradicionalno epiko
• drugoosebni za moderno epiko; pojavlja
se že v dialoških in pisemskih romanih
Avktorialni, personalni, virtualni
pripovedovalec
• temelji na spoznavnem izhodišču subjekta
– Avktorialni pripovedovalec ve za resnico, smisel
pripovedi, ki ni nujno nekaj absolutnega, a je vsaj v
skladu z nekim splošnim pojmovanjem o resnici.
– Personalni pripovedovalec pripoveduje s stališča
posamezne osebe, zato namerno opušča poskuse,
da bi svojo izkušnjo umestil v nek splošnejši
vrednostni sistem.
– Virtualni pripovedovalec se je razvil v
postmodernizmu. Lahko se postavlja v vlogo
avktorialnega ali personalnega pripovedovalca, a
bralcu mora na določeni točki postati jasno, da je vse
le igra, simulacija.
Lirski, dramski, epski
pripovedovalec
• razmerje med različnimi plastmi resničnosti, ki jih
pripoved zaobseže
– Lirski pripovedovalec opisuje predvsem svojo
subjektivnost oz. zavest.
– Dramski pripovedovalci stopajo s svojimi govori v bolj
ali manj napeta razmerja. Njihov govor lahko
razumemo kot glasni ali zunanji govor, ki je podoben
govoru dramskih oseb.
– Epski pripovedovalec uporablja vse možnosti, ki mu
jih nudi epika. Poleg notranje subjektivnosti prikazuje
tudi objektivirano subjektivnost in čisto objektivnost.
notranji ritem v epiki
• epika združuje zelo različna besedila, ki
uporabljajo različne kombinacije stanj,
pripetljajev in dogodkov
• v tradicionalni epiki imamo praviloma vse
tri elemente
• v moderni epiki se dogodki izgubljajo;
epika postaja prikazovanje stanj
Gogolj: Plašč
• Stanja: Akakijevo uboštvo, vzpon zaradi plašča in obup, ki ga pelje v
smrt in posmrtno agonijo
generalova ošabnost in na koncu več skromnosti, ponižnosti
• Pripetljaji:
nagrada, navdušenje uradnikov, zabava in odhod z nje, rop plašča,
nasvet, prihod k ugledni osebi, čakanje in sprejem, junakova
bolezen in smrt, Akakijev duh vzame generalov plašč
general: srečanje z uradnikom, vest o njegovi smrti, ples in ponovno
srečanje z Akakijevim duhom
• Dogodek: sestavljen iz vseh pripetljajev; morda Akakijeva smrt ali pa
njegovo maščevanje generalu, ker se s tem njegov duh pomiri.
Pri generalu gre prav tako za serijo pripetljajev. Srečanje z
Akakijevim duhom ga tako šokira, da postane manj ošaben.