Transcript Prenesi datoteko

A. BRUCKNER,
J. BRAHMS
ANTON BRUCKNER
(1824-1896)







Avstrijec po rodu
Učitelj, organist
Študij general basa in kontrapunkta
Od 1855 stolni organist v Linzu
Študij kompozicije na Dunaju
Navdušen wagnerjanec
Dvorni organist
ANTON BRUCKNER







9 simfonij
SLOG IN IZRAZ:
Sledi izročilu katoliške cerkve v Avstriji
Orgelska glasba, improvizacija
Baročno grajene zvočne mase
Osebni ritem – Brucknerjev ritem, ostinati
Barok v romantični dobi
ANTON BRUCKNER
 SIMFONIJE je predeloval
 Orgelskemu zvoku dodajal orkestrske
zvočne barve
 Mešanje barv po vzoru Liszta in
Wagnerja, bolj slovesen
 Baročna terasasta dinamika, nato
crescendi
 Uvede nihanje v tempu
ANTON BRUCKNER
 Razširjanje SONATNEGA STAVKA Z
EKSPOZICIJO, več motivične teme
 4. SIMFONIJA
 1. tema: tremolo godal, rogov solo v celinkah in
kvintah
 2. tema: čivkanje sinice nad kontrapunktično
linijo
 3. tema: naravni toni trobente – ostinatni ritem,
ponavljanje 2 osmink in osminske triole
ANTON BRUCKNER
 CERKVENA GLASBA 19. STOLETJA
Čaščenje starih mojstrov, a cappella stavek
Navdušenje za Haendla, Palestrino
CECILIJANSTVO – Palestrinov preporod
1868, DE WITT ustanovi Cecilijino društvo
Namen: razširjati čisto glasbo: gregorijanski
koral in Palestrinov slogovni vzor
 BRUCKNER: MAŠA v e-molu





JOHANNES BRAHMS
(1833-1897
 V mladosti pianist, zborovodja, rojen v
Hamburgu, od 1862 deloval na Dunaju
 SLOG: tradicija nemških klasikov absolutna glasba
 Poudarek na formi
 Mojster v obdelavi tematskega gradiva
 Variacijski principi gradnje
JOHANNES BRAHMS
 Harmonija: novi obrati, ostre disonance, v
cerkveno glasbo vnesel arhaične poteze,
izogibanje pogosti kromatiki
 Ritem: raznolikost, sinkope, poliritmika,
posebne metrične kombinacije
 ORKESTRACIJA: zmernost, ni iskal
efektov
JOHANNES BRAHMS
 Razvijal vse oblike razen oratorija in
opere
 4 SIMFONIJE
 2 KONCERTA ZA KLAVIR
 VIOLINSKI KONCERT
 KOMORNA DELA
 KLAVIRSKA DELA
 VOKALNA: samospevi
SIMFONIJA NA DUNAJU V
POZNEM 19. STOLETJU
 BRUCKNER IN BRAHMS – osrednja
snovalca simfonij
 1869 – nova Opera
 1870 – redne koncertne sezone v
MUSIKVEREINU
 Polet OPERETE
 STOPNJEVANJE med konservativno in
radikalno usmerjenimi glasbeniki
JOHANNES BRAHMS
 Romantična ekspresivnost in konservativnejša
klasična smer
 Na izviren način združil briljanco baročnega
kontrapunkta, klasične simfonije in romantične
ekspresivnosti
 BRAHMS veljal za nasprotnika
NOVONEMŠKE ŠOLE Liszta in Wagnerja ter
zavezanega Beethovnovi tradiciji
JOHANNES BRAHMS
 Bogato kromatično moduliranje
 RAZNOLIKOST V STRUKTIRU FRAZE
IN FORME – po klasičnih vzorih
 Tradicijo razvijal z naprednejšo
harmonsko strukturo, tematično gradnjo,
duh romantike na klasičnih temeljih
 Sposobnost dramatike
 Folklorni elementi (samospevi)
4. SIMFONIJA






Spoj romantičnih in arhaičnih elementov
Združevanja dura in modusa
Viharni scherzo
Variiranje motivike – passacaglia v finalu
Vzori pri Haendlu in Haydnu
Največji vzornik Beethoven
Obvezni slušni primeri
 J. Brahms
 4. simfonija e-mol
 A. Bruckner
 4. simfonija Es-dur