Slide 1

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana


Slide 2

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana


Slide 3

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana


Slide 4

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana


Slide 5

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana


Slide 6

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana


Slide 7

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana


Slide 8

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana


Slide 9

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana


Slide 10

Prvi izziv:

MOLITEV

4.

Prvi izziv:

Mesto Božje besede
v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek
Marijina hvalnica (Lk 1,46-55)
In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Uvodno razmišljanje
Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-56)
Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v
njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je
ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad
poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa
mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je
polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga »poveličuje«,
poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako,
da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru
ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in
pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo
deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni,
so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je
ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo
človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost
od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina
najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti
je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil
največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega
sebe.

Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41–43.

Osebno premišljevanje

20 minut

1. Si znam vzeti čas za molitev?
2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi
Božjimi darovi?
3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak
dan prejemam?
4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen
do mene?

II. Redno pastoralno delo
Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana