Transcript Nietzschejeva filozofija in Alamut

Juš Debelak, 3.Ga
 Vladimir Bartol v svojih zapisih o nastanku
Alamuta pove, da v zgodbi ni nameraval uporabiti
misli, ki so bile izrečene po letu dogajanje zgodbe
– 1092
 Avtor se v zapisih brani pred očitki da je vrhovni
izrek izmailcev (“Nič ni resnično, vse je
dovoljeno”) in nekaj Hasanovih idej povzel prav
od Nietzscheja
 Literarni kritiki so našli kar precej vzporednic
med idejami Hasana in Nietzscheja
Bog je mrtev
 "Če moralno etična načela zapoveduje bog, so veljavna samo
toliko časa, dokler nekdo v boga veruje. Ko si odstavil boga,
si odstavil tudi njegova načela. Kajti bog je za vernika
resnica in če boga ni, tudi resnice ni: iz tega je zaključek, da
če ni nič resnično, je potem vse dovoljeno, logičen." (Bartol,
1984)
 "... ne vtikajmo več glave v pesek nebeških reči, temveč jo
nosimo svobodno, glavo sveta, ki svetu daje smisel... O,
bratje, Bog, ki sem ga ustvaril, je bil delo in blaznost
človeka, kakor vsi bogovi... Samo trpljenje in nezmožnost
sta ustvarila vse svetove tam onkraj... Vse predobro poznam
te Bogu podobne: hočejo, naj verjamemo vanje in naj je
dvom greh." (Nietzsche, 1974)
 V teh dveh citatih naj bi se kazalo Bartolovo
povzemanje Nietzscheja, vendar pa imata ti dve
razmišljanji drugačna slepa:
 Bartol razmišlja, da človeku mora nekdo ali
nekaj (bog, cerkve, institucije) povedati kaj je
dobro in kaj zlo (kot da človek ne more
odgovarjati drugemu človeku, le bogu)
 Nietzsche pa verjame da lahko človek, ki je
pogumen, odgovoren, močen in ne sledi
nikomur sam oblikuje svojo moralo
 Tu se torej opazi razpotje med Hasanom in
Nietzscheom
Imenitni in čreda
 Če gledamo na izmailski izrek s stališča pastirja in
črede, lahko opazimo da je izrek v praktiki protisloven
 Če je namreč nekomu dovoljeno vse, v istem prostoru,
času in v istem kraju ne more biti vse dovoljeno
vsakomur:
 Če je nekomu dovoljeno brezobzirno vladati, to pomeni
da drugim ni
 Tu se poti Hasana in Nietzscheja spet križata
 "V bistvu počiva moč sleherne ustanove na pristaših, ki so
zaslepljeni. (...) Zato delim človeštvo v dvoje bistveno se
razlikujočih plasti. V peščico tistih, ki vedo, kaj je na stvari, in v
velikanske množice onih, ki ne vedo. Prvi so poklicani, da vodijo,
drugi, da so vodeni. Prvi so nalik staršem, drugi otrokom. Prvi
vedo, da je resnica nedosežena, a drugi stegujejo roke po njej. Kaj
preostane onim drugega, kot da pitajo te z bajkami in
izmišljotinami?“ (Hasan)
 "Pri sprehodu skozi sterilne tenkočutnejše in robatejše morale, kar
jih je do zdaj vladalo ali še vladajo na Zemlji, sem ugotovil, da se
nekatere poteze redno ponavljajo povezane med seboj: dokler se mi
nista nazadnje pokazala dva temeljna tipa in ni udaril na plan
temeljni razloček. Imamo moralo gospodarjev in moralo sužnjev ...
Moralne razlike vrednot so nastale bodisi pod vladajočo vrsto, ki se
je z ugodjem zavedala svojega razločka od obvladovane - ali pa pod
obvladovano, med sužnji in odvisnimi vseh stopenj." (Nietzsche,
1988)
 V Alamutu lahko vidimo, da se Hasan trudi, da
bi ta razlika med voditelji in vodenimi ostajala
ali se celo povečala, Nietzsche pa verjame, da
bo nekoč tudi čas za Človeka, ki bo te razlike
zbrisal:
 “Hasan do konca misli, da množica
potrebuje nekoga, ki bo namesto nje mislil,
jo vodil, Nietzsche nasprotno to graja in upa
na človeka s svobodno glavo.”
Življenje in smrt
 Tu opazimo največjo razliko v razmišljanju avtorjev
 Za Hasana je smrt konec, edina absolutna resnica v
neresničnem svetu, je tudi cilj in življenje le nevredna
predstopnja tega velikega niča
 Nietzsche je kritičen do tistih, ki so naveličani
življenja, ki razglašajo življenje kot samo trpljenje, ki
hkrati pridigajo smrt in večno življenje
Nihilizem
 (iz lat. nihil 'nič')
 metafizični (ontološki) nihilizem je stališče, da nič resnično,
dejansko ne obstaja
 poznavnoteoretični (gnoseohški) nihilizem, pomensko blizu
radikalnemu skepticizmu in agnosticizmu, je pozicija, da
ničesar ni mogoče spoznati z gotovostjo
 etični nihilizem je koncepcija, po kateri ni nobenega
objektivnega merila moralnosti oziroma moralnega delovanja
 Čeprav je Nietzsche sam neke vrste nihilist, se njegov
nihilizem razlikuje od tistega v Alamutu
 V Alamutu je smisel življenja smrt, poslušnost, vdanost,
Nietzsche pa prav take vrednote prezira in jih spreminja s
čimer se še vedno kaže kot nihilista, pa tudi antinihilista
Zaključek
 Čeprav sta Hasan in Nietszche oba uporabila izrek
“Nič ni resnično, vse je dovoljeno” v svojih mislih in
zapisih, si ga vsaj razlaga po svoje:
 Hasan ga zares sprejme za najvišjo resnico, za ideal, za vodilo,
za tisto, kar je in mora ostati sveto, kot najvišje, končno
spoznanje
 Nietzsche prav pred resnico kot nečim vzvišenim svari.
Takšna resnica je zanj nevarna saj zahteva vero v njo. Izrek
torej razume kot sredstvo, da se duh osvobodi takšne
zavezanosti "eni sami" resnici kot resnici
 Za Hasana se torej z izrekom spoznavanje konča, za
Nietzscheja (za svobodne duhove) pa, nasprotno, šele
začne