Slide 1

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 2

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 3

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 4

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 5

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 6

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 7

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 8

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 9

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 10

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 11

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 12

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 13

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 14

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 15

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!




Slide 16

PREDAVANJE
Avtorji:
Jernej Kirbiš
Matic Ketiš
Tadej Jerovšek
Zala Horvatič

KAJ JE PREDAVANJE?
Je najuspešnejše govorno komuniciranje s
številnimi udeleženci.


Če ima kakšen udeleženec težave s prejemanjem
novega znanja, pa se lahko za kratek čas preoblikuje
tudi v individualno komuniciranje.


S predavanjem želimo vplivati na znanje
udeležencev in spremeniti njihova stališča,
delovanje in vedenje.


KDO SODELUJE NA PREDAVANJU?
Na predavanju sodelujejo:
 vodja oziroma predavatelj, ki je oddajnik
znanja in
 udeleženci, ki znanje prejemajo.
V določenih trenutkih se lahko vlogi za krajši
čas tudi zamenjata (kateri udeleženec npr.
posreduje svoje izkušnje).

DOBER GOVORNIK


Dober govornik se ne rodi, ampak se razvija
in izobražuje v govorništvu.



Važno je, da začetnih napak in neuspehov
nimamo za nekaj dokončnega. Verjeti
moramo, da bo prihodnjič bolje in da
prihodnjič vedno obstaja.

DEBATA


Med predavanjem lahko pride tudi do debate,
ki je najstarejša oblika predavanj.



Zajema zagovorniško in zavrnitveno skupino.



Pri tem je potrebna sporna trditev, ki
omogoča argumente za in proti.

IZPELJAVA PREDAVANJA

PRIPRAVA


Mnogi so mnenja, da si predavatelj sproti izmišljuje, kar
nam predstavlja. V resnici se je na predstavitev le dobro
pripravil. Mnogi trdijo, da je priprava pol predstavitve.



Na začetku si moramo razjasniti, kaj želimo doseči s
predavanjem. Če želimo ljudi pridobiti, moramo nenehno
iskati, kaj jih zanima. Biti moramo neutrudni zbiralec fraz,
prispodob, slik, zgodb, dejstev, idej in izkušenj.



Nato zberemo podatke in izdelamo načrt predstavitve.
Nekateri se naučijo predavanja na pamet, drugi
uporabljajo zapiske, tretji nekaj drugega. Enotnega načrta
torej ni, a vendar bi naj potekalo nekako takole:

Iz virov zberemo podatke (z branjem, z razgovori,
z opazovanjem …)

Podatke uredimo v sklope:
- uvodne misli
- razvoj in opredelitev glavnih idej
- zaključek in sklepni del

Z urejenimi podatki izdelamo računalniške prosojnice (te so
predavatelju vodilo in pomoč), pripravimo besede ali zapišemo
kratke stavke. Če je le možno, strani dopolnimo tudi s slikami.

Po potrebi izločimo tiste podatke, ki ne sodijo v celoto in po
potrebi poiščemo nove.

V mislih izpeljemo predavanje. Ob tem se nam lahko porodijo
ideje, kako bi lahko stvar lepše predstavili, zato še lahko kaj
popravljamo in spreminjamo, dokler nismo z njo zadovoljni.


ZAČETEK











Številna priporočila pravijo, da naj bomo samozavestni, da naj
damo obrazu vesel izraz ipd. S tem nič ne pridobimo,
pomembno je, da smo takšni kot smo.
Najboljši in najpreprostejši začetek je, da vadimo počasno,
glasno branje, s poudarjanjem. Tako izgubiš strah pred lastnim
glasom. Normalno pa je, da je človek videti na začetku
nekoliko živčen in prestrašen.
Prvih trenutkov ne smemo zapraviti z opravičevanjem (»ne bom
vas dolgo moril« ali »upam, da boste imeli potrpljenje z
menoj,«…).
Najprej se predstavimo.
Nato omenimo povod, ki nam je omogočil nastop (učitelj,
predmet, aktualni dogodek, konjiček…).
Uvod je le ogrevanje, zato ne sme biti predolg. Traja naj največ
20 % razpoložljivega časa.

JEDRO





Ni dobro, če takoj začnemo govoriti o glavnem
problemu, najprej moramo poslušalce združiti in
vzbuditi v njih zaupanje v predavatelja. Povemo
lahko kratko šalo, anekdoto, povemo obnovo
prejšnje predstavitve ali kaj podobnega. Pri tem ne
smemo pretiravati. Ko si pridobimo pozornost
začnemo z bistvom predavanja.
Poznamo dve metodi:
METODA VZPENJANJA:
Začnemo z obrobnimi podatki in z njimi ogrejemo obiskovalce.
Potem jih vodimo bolj in bolj k bistvu sporočil. Končamo s
ključnim sporočilom.
–

METODA SPUŠČANJA:
Takoj na začetku predstavimo glavno sporočilo predstavitve, ki
ga nato s podatki utemeljujemo in razlagamo. Pri tem
obstaja nevarnost, da nas bodo razumeli narobe.
–






Če moramo udeležencem sporočiti kakšno
neprijetno sporočilo, storimo to previdno.
Paziti moramo tudi, da ne bi koga užalili.
Jedro je osrednji del predstavitve in naj zato traja
70 % časa in tudi več.

ZAKLJUČEK








Prav zaključek predavanja odloči, ali smo z njim
dosegli zastavljeni cilj. Pomembno je, da udeleženci
posredovano znanje sprejmejo in ga upoštevajo pri
svojih nadaljnjih dejavnostih.
Udeleženci si najbolj zapomnijo konec, zato v
zaključku na kratko ponovimo sporočilo, ki naj bi
ga odnesli domov.
Zaključek je tako vrhunec predavanja, udeležencem
pa mora biti žal, da smo končali.
Zaključek naj bo kratek in naj ne traja dlje od dveh ali
treh minut.

HVALA ZA POZORNOST!!

