Slide 1

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 2

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 3

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 4

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 5

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 6

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 7

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 8

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 9

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 10

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 11

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 12

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 13

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 14

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 15

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 16

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 17

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 18

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 19

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 20

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 21

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 22

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 23

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 24

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 25

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 26

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 27

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 28

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 29

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 30

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 31

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 32

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 33

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 34

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 35

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 36

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 37

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 38

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 39

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 40

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 41

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 42

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 43

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 44

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 45

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 46

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 47

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 48

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 49

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 50

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 51

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 52

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 53

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 54

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 55

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 56

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 57

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 58

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 59

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 60

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 61

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 62

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 63

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 64

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 65

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]


Slide 66

SMLEDNIK
IN OKOLICA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako
naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo.
Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko.
Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo,
rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po
napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke
poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v
izobilju…
In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih
pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji
in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le
nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na
vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.
In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem
nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu.
Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo
baterije!”
Preizkušeno! Stokrat!
V vseh letnih časih zadetek v polno!

Malo krajev v lepi Sloveniji se lahko pohvali s takim zakladom – svojo ljudsko nošo!

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma
narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in
se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…
Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.
Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

AJDA

Vse je dehtelo,
dišalo, cvetelo,
kot sneg si bila v prerani jeseni…
So časi zdaj drugi,
te komaj kje najdem,
da zaljšaš nam polja
v omami medeni.

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron
Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na
deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi
križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku
likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:

Maša Bersan Mašuk
…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I.
Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala
popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na
Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko
specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega
ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem…
In iščem naprej:
…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo
čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne
poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje.
Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše
Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v
Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s
freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….

Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80.
Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da
drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem
Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj
sta pravzaprav tu, v Sloveniji?
“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev,
vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem
in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,
je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na
malega puhastega piščančka…
Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

Postojim ob vsaki kapelici in si ogledujem Mašine motive. Koliko drugačnih idej je v njih.

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.
Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

Na cesti sem… Obrnem se nazaj na prehojeno pot.

Pred menoj je oznaka. “STRMA POT” In grem po strmi. Bom prej na vrhu.

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…
Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.
Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.
Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega
stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.
Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku
so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,
vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka
in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje
z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.
Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.
In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,
ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,
ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti
graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno
(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep
dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.
Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.
In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,
ki domuje na bregu in med njivami…

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.
In seveda od tam nazaj tudi!

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.
No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.
Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,
kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,
negovana in urejena. In to, šteje!!!

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja
in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.
Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

Pojdite do konca potke ob vodi in našli boste po vsem lepem še tole.

Saj zadostuje en sama beseda - RAJ - za vse našteto, mar ne…?

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE
…Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga
odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo
šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako,
potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati.
Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim
korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih
izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico
radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto.
»Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!«
Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga
je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela
sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati.
»Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!«
Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim
konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa
ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo –
kako?
Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno,
kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele
izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot
stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti,
plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo.
Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre
raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani.
Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati.

»Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

Vožnja nazaj proti Smledniku in takoj čez savski most na levo… Hotel Kanu…

Kar nekaj tujcev se je z avti ali avtodomi ustavljalo tu, ko sem raziskoval to prijetno točko.

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…
Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…
Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,
stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.
Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…
In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…
Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…
Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

Lepo oblikovana vrata kmečke hiše v vasi Smlednik.

In sam center slikovitega Smlednika s cerkvijo sv. Urha.

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega
kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

Vasica Valburga s cerkvijo sv. Valburge in dvorcem Lazarini.

In se po cesti vračam od znamenja do vasi. Grad je viden od vse povsod.

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali
v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak
vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica
sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…
Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

POT
Prav zato,
je zanimiva P O T,
ki ime ima
-življenje,
ker nihče, nihče
ne ve,
kje je kraj njen
in kam pelje.
Mórda jutri
bo njen konec
in mordá
čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjava
ali trata bo iz cvetja ?
Kot, da z njo je
kaj narobe,
kot, da zvita je in kriva,
njen načrt nam
arhitekt njen,
ljubosumno zase skriva!

Hmmm, užival bi do teme. Kako šele uživajo oni, ki jahajo te lepotce…?

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe
in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.
Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…
Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.
In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

Včasih na mojih slikah po lepem dnevu tudi takole.

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg.
Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih
poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.
Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”
Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat.
Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak
dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti
potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim
dan vedno izide.
Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med
branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka. Vidiva, kar drugi ne vidijo.
Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem
na potep, da uživaš in iščeš lepote.
In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!
Fotografije…..Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO
Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE
Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA PO VODI PLAVA / narodna
Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012

[email protected]