Transcript Delo z dijaki s posebnimi potrebami 14

Vsebina tematske pedagoške
konference
 Družba in dijaki s posebnimi potrebami,
 Zakonske podlage za delo z dijaki s posebnimi
potrebami,
 Dijaki s primanjkljaji na posameznih področjih
učenja,
 Vizualna ponazoritev,
 Seznam prilagoditev pouka in ocenjevanja,
 Priprava pisnih gradiv, testov, …
 Čas za pogovor.
Družba in ljudje s posebnimi potrebami
Družba določa kriterije tega, kar mora in
zmore opraviti normalen odrasel človek ali
otrok v določeni starosti, kaj je še in kaj ni
več sprejemljivo v vedenju, mišljenju in
čustvovanju posameznika.
Družba tudi določa, kdo so ljudje, ki jih bomo
obravnavali kot ljudi s posebnimi potrebami.
Družba in ljudje s posebnimi potrebami
Na prvi pogled lahko ločimo tri skupine težav,
zaradi katerih so potrebne prilagoditve:
 Invalidnost: slepi, gluhi, gibalno ovirani, motnje
duševnega razvoja;
 Bolezen;
 Družbeno pogojene težave: da ima otrok težave,
se pokaže šele v šoli oz. drugem VIZ.
Družba in ljudje s posebnimi
potrebami?
Npr. tipičen primer je hiperaktivnost.
(neželjena lastnost v šoli lahko postane prednost
na delovnem mestu).
Ker pa je družbeni razvoj proizvedel obvezno
devetletno šolo, iz katere ne moreš izstopiti, šolo
z zahtevami glede vedenja in delovnih
zmogljivosti (učenja), ima tak otrok na poti do
izkušnje, da je njegova lastnost lahko tudi vrlina,
zelo veliko ovir.
Družba skuša zagotoviti enake možnosti
Družba se zaveda, da šolski sistem kakršen je, brez
prilagoditev ne omogoča optimalnega razvoja vsem. Pri
manjših odstopanjih poskuša senzibilizirati šole, da bi
same prilagajale delo z učenci, ki to potrebujejo, pri
večjih odstopanjih pa za otroka izda odločbo o usmeritvi
v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno
strokovno pomočjo, ki naj bi otroku zagotovil enake
možnosti.
Vse šole, ki imamo vključene dijake z odločbo, smo dolžne
hkrati z rednim programom izvajati tudi program s
prilagojenim izvajanjem.
Zakonske podlage
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi
potrebami ZUOPP-1(Ur. l. RS, št. 58/2011). V
veljavi od 1.9.2013
 Pravilnik o dodatni strokovni in fizični
pomoči za otroke s posebnimi potrebami (Ur. l.
RS, št. 88/2013)
Postopek usmerjanja
Postopek usmerjanja otroka s posebnimi
potrebami se začne s pisno zahtevo
staršev.
Starši morajo pisni zahtevi med drugim
priložiti:
Poročilo šole o otroku, katerega sestavni
del je tudi mnenje enega ali več učiteljev.
Zapis razgovora z otrokom o postopku, ki
ga opravi strokovni delavec šole.
Strokovno mnenje
V pristojnosti Zavoda RS za šolstvo delujejo
strokovne komisije, ki ugotovijo dejstva in
okoliščine, ki so potrebne za optimalno usmeritev
otroka.
V strokovnem mnenju opredelijo vrsto in stopnjo
primanjkljaja, ovire oziroma motnje ter na podlagi
ugotovljenih vzgojno-izobraževalnih potreb otroka
podajo predlog njegove usmeritve v ustrezen
vzgojno-izobraževalni program.
Odločba o usmeritvi
Če se otroka s posebnimi potrebami usmeri, se z odločbo odloči o:
– vzgojno-izobraževalnih potrebah otroka,
– programu vzgoje in izobraževanja, v katerega se otroka usmerja,
– vzgojno-izobraževalnem zavodu, v katerega se bo otrok vključil,
– datumu vključitve v program ali vzgojno-izobraževalni zavod,
– obsegu, obliki ter izvajalcu posamezne oblike dodatne strokovne pomoči,
– pripomočkih, prostoru in opremi ter drugih pogojih, ki morajo biti
zagotovljeni za vzgojo in izobraževanje,
– začasnem ali stalnem spremljevalcu,
– zmanjšanju števila otrok v oddelku glede na predpisane normative,
– roku preverjanja ustreznosti usmeritve,
– pravicah, za katere tako določa poseben zakon.
ZUOPP-1: 2. člen (opredelitev otrok s posebnimi potrebami
Otroci s posebnimi potrebami so:
 otroci z motnjami v duševnem razvoju,
slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije,
gluhi in naglušni otroci,
otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,
gibalno ovirani otroci,
dolgotrajno bolni otroci,
otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
otroci z avtističnimi motnjami ter
otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami,
ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z
dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in
izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja
ZUOPP-1: 8. člen (dodatna strokovna pomoč)
(2) Dodatna strokovna pomoč se lahko izvaja kot:
– pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma
motenj,
– svetovalna storitev
– učna pomoč.
(3) Učna pomoč se izvaja samo v osnovni šoli ter v programih
nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja,
v primeru dolgotrajne bolezni, zaradi katere je bil
otrok odsoten od pouka dva meseca ali več,
pa tudi v drugih programih srednjega izobraževanja.
ZUOPP-1:11. člen (prilagajanje programov)
(3) S prilagojenimi izobraževalnimi programi za področja
poklicnega in strokovnega izobraževanja ter splošnega
srednjega izobraževanja, ki omogočajo otrokom s
posebnimi potrebami pridobiti enakovreden
izobrazbeni standard, se lahko prilagodi predmetnik,
organizacija, trajanje, način preverjanja in
ocenjevanja znanja, način eksternega preverjanja
znanja, napredovanje in časovna razporeditev
pouka.
ZUOPP-1: 36. člen (individualiziran program)
(1) Vzgojno-izobraževalni zavod oziroma
socialnovarstveni zavod mora najkasneje v roku 30 dni
po dokončnosti odločbe izdelati za otroka s posebnimi
potrebami individualizirani program.
(2) Z individualiziranim programom se v programu s
prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo
določi organizacija in izvedba dodatne
strokovne pomoči za:
– premagovanje primanjkljajev,
– izvajanje svetovalnih storitev,
– izvajanje učne pomoči.
ZUOPP-1: 36. člen (individualiziran program)
(3) Z individualiziranim programom dela se določijo:
– cilji in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih,
– strategije vključevanja otroka s posebnimi potrebami v skupino,
– potrebne prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja, doseganju
standardov in napredovanju,
– uporaba prilagojene in pomožne izobraževalne tehnologije,
– izvajanje fizične pomoči,
– izvajanje tolmačenja v slovenskem znakovnem jeziku,
– prehajanje med programi ter potrebne prilagoditve pri organizaciji,
– časovna razporeditev pouka,
– veščine za čim večjo samostojnost v življenju (prilagoditvene spretnosti) in
načrt vključitve v zaposlitev.
(4) V pripravo in spremljanje individualiziranega programa morajo biti vključeni
starši ter otrok s posebnimi potrebami, upoštevaje njegovo zrelost in starost.
Individualiziran program je potrebno najmanj v vsakem vzgojno-izobraževalnem
obdobju evalvirati in ga po potrebi spremeniti.
ZUOPP-1:
37. člen (strokovna skupina)
(1) Za pripravo in spremljanje izvajanja
individualiziranega programa imenuje ravnatelj
vzgojno-izobraževalnega zavoda oziroma direktor
socialnovarstvenega zavoda strokovno skupino, ki
jo sestavljajo strokovni delavci, ki bodo sodelovali
pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega programa.
Svetovalna storitev
Navodila Ministrstva
S svetovalno storitvijo se zagotavlja inkluzivno, podporno
okolje, ki vključuje delo tudi z drugimi deležniki, ki delajo
ali živijo z njim.
Izvajalce DSP torej tudi svetovalne storitve določi strokovna
komisija z individualiziranim programom, in sicer so to
strokovni delavci vrtca, šole ali zavoda, lahko pa tudi
zunanji strokovni delavci, ki izpolnjujejo s predpisi
določene pogoje.
To pomeni, da svetovalnih storitev ne izvajajo izključno
svetovalni delavci šole, temveč tudi drugi strokovni delavci.
Kdo so otroci s PPPU – 5 kriterijev
1. dokazano neskladje med pokazatelji globalnih
intelektualnih sposobnosti in dejansko
neuspešnostjo/uspešnostjo na določenih področjih učenja.
2. težave na področjih šolskih veščin (branje, pisanje,
pravopis, računanje), (učencu onemogočajo napredovanje
v procesu učenja). – imajo večji vpliv na učno učinkovitost
otroka
3. slabša učinkovitost učenja zaradi pomanjkljivih in/ali
motenih kognitivnih in metakognitivnih strategij
(sposobnost organiziranja in strukturiranja učnih zahtev) in
motenega tempa učenja (hitrost predelovanja informacij).
Kdo so otroci s PPPU – 5 kriterijev
4. motenost psiholoških procesov, kot so pozornost,
spomin, jezikovno procesiranje, socialna kognicija,
percepcija, koordinacija, časovna in prostorska
organizacija informacij itd.
5. izključuje senzorne okvare, motnje v duševnem
razvoju, čustvene in vedenjske motnje, kulturno
različnost in neustrezno poučevanje kot glavne
povzročitelje PPPU (čeprav lahko nastopajo skupaj)
Značilna posebnost pri delovanju možganov – gre za otroke
z motnjo pozornosti, koncentracije, s hiperaktivnostjo, z
disleksijo, disgrafijo, diskalkulijo. Skupini se v zadnjem času
dodaja otroke z dispraksijo
Vizualni prikaz
Disleksija
• Film
• Kako se počuti bralec z disleksijo
Diskalkulija
• Ponazoritev
PRILAGODITVE ZA NEMIRNE OTROKE
IN OTROKE Z MOTNJAMI POZORNOSTI
po potrebi preverjanje in ocenjevanje znanja individualno;
po potrebi preverjanje in ocenjevanje znanja v dveh delih; prilagojeno podajanje
navodil (hkrati pisno in ustno, v dveh multisenzorno učenje;
sprotno preverjanje sprejemanja informacij;
razrez delovnega lista na posamezne naloge; razdelitev daljših in zapletenih
nalog na manjše enote;
oporne tehnike za vzdrževanje pozornosti in učenje uporabe le teh;
manjši obseg nalog;
po potrebi umik iz učilnice;
več aktivnih zaposlitev;
narek individualno in v krajših enotah;
prekrivanje spodnjih vrstic pri branju;
več nazornega materiala in konkretnih ponazoril;
načrtno več spodbude in pohvale (predlagamo, da se načrtno poišče eno ali več
zaposlitev, ki jih bo lahko dobro opravil in bo pohvaljen).
PRILAGODITVE ZA OTROKE Z MOTNJAMI BRANJA IN
PISANJA – DISLEKSIJA, DISPRAKSIJA
toleranca specifičnih napak - pri ocenjevanju pisnih izdelkov neupoštevanje
legasteničnih napak;
v razredu glasno branje le znanega teksta;
večji poudarek na ustnem izkazovanju znanja;
po potrebi podaljšan čas pri pisnih izdelkih (vključno z izkazovanjem znanja)
ali časovne prilagoditve (podaljšan čas, pisanje v dveh delih, več časa za
pisanje, branje);
pri tekstnih nalogah, še posebej pri matematiki, naj sem mu tekst prebere;
prilagojeno domače branje in bralna značka (izbor krajših tekstov in stripov,
predstavitev prebranega v nenapisani obliki (risba, govorni nastop, miselni
vzorec));
zmanjšan obseg nalog, ki vključujejo branje in/ali pisanje (šolskih in
domačih);
uporaba kartončkov in tabel za priklic podatkov (npr. tabela s poštevanko pri
deljenju, kartončki z zapisom postopka osnovnih računskih operacij, abeceda…);
pri pisnem ocenjevanju več nalog izbirnega tipa ali dopolnjevanja;
PRILAGODITVE ZA OTROKE Z MOTNJAMI BRANJA IN
PISANJA – DISLEKSIJA, DISPRAKSIJA
pri obravnavi teksta oporna vprašanja za lažje razumevanje vsebine;
pomoč pri urejanju in zapisu snovi (miselni vzorci, ključne besede, fotokopije zapiskov
snovi…);
po potrebi individualno pisanje testov;
več časa za branje pri družboslovnih predmetih;
pri TUJEM jeziku ocenjevanje vsebinske pravilnosti zapisanih besede; torej neupoštevan
napak v zapisih besed;
uporaba barvne folije pri branju; uporaba prsta ali ravnila pri branju; priporočene pisave
(OBLIKA, VELIKOST)
pomaga naj se mu tudi pri samostojnem obvladovanju obveznosti;
po potrebi naj se mu organizirajo fotokopije zapisov snovi ( ob čim večji učenčevi aktivn
vlogi);
uporaba računalnika za pisanje za šolsko in domače delo ter pri ocenjevanju znanja;
nadomestitev daljših pisnih izdelkov z ustnim ocenjevanjem (npr. spis lahko narekuje
strokovnemu delavcu ali ga zapiše na računalnik);
lahko da zaradi težav z neposrednim pomnjenjem podatkov potrebuje posredovanje
informacij pisno in ustno hkrati (npr. vprašanja pri ustnem ocenjevanju);
PRILAGODITVE ZA OTROKE Z GOVORNO
JEZIKOVNIM PRIMANJKLJAJEM
jezikovno poenostavitev gradiva zahtevnejših vsebin;
enostavnejše, večkrat ponovljene razlage;
več dodatnih razlag;
preverjanje razumevanja navodil in drugih jezikovnih vsebin
več ustnega izkazovanja znanja;
pri izkazovanju znanja podporna vprašanja;
 poudarijo naj se jim ključne besede v tekstu;
dela naj s krajšimi in enostavnejšimi teksti;
 pisna navodila naj se jim preberejo,
preveri se naj sprejem informacij;
ponudi naj se oporna tehnika za zapomnitev;
vnaprej pripravljena vprašanja, za manjše učne sklope;
določitev temeljnih znanj pri posameznih predmetih;
več nalog izbirnega tipa.
Prilagoditve za otroke z DISKALKULIJO
stalna uporaba konkretnega materiala, pripomočkov (računalo, tabele), kasneje
kalkulatorja (z osnovnimi operacijami);
učenje strategij reševanja nalog in strategij rabe pripomočkov;
učenje opornih tehnik;
stalna uporaba kartončkov, obrazcev, ponazoril kot pomoč oz. oporo pri priklicu
matematičnih dejstev in postopkov (tabela s poštevanko, pravili, postopki);
redukcija kompleksnosti nalog – le enostavne naloge, le enostavna števila (a ne
vedno);
aktivno učenje – učenje, povezano s konkretnimi, praktičnimi izkušnjami;
po potrebi podaljšan čas oz. časovne prilagoditve (podaljšan čas, pisanje v dveh
delih);
preverjanje točnosti sprejemanja informacijo – npr. zapis števil in postopka;
razdelitev kompleksnih nalog na dele in učenje strategij reševanja le teh;
manj nalog istega tipa oziroma manjši obseg nalog;
prednost nalogam izbirnega tipa.
Priprava pisnih gradiv, testov, …
Priprava pisnih gradiv
Primer neprijaznega testa do dijaka s PP
Šola za življenje
• Celostna obravnava dijaka.
• Iskanje in razvijanje močnih področij
• Utrjevati predznanje in graditi na trdnih
osnovah.
• Minimalni standardi znanja
SPOMIN
Otroci z disleksijo imajo pogosto šibkejši delovni
spomin. To se pogosto odraža pri sledenju
večplastnim navodilom. Ko učiteljica da
navodilo: »Rešite naloge na strani 115, potem
preskočite stran 116 in rešujte naprej na strani
117,« bo otrok z disleksijo rešil naloge na strani
115, nikakor pa se ne bo mogel spomniti,kaj je
njegovo delo naprej.
ZAPOREDJA, VRSTNI RED, SMER
Otroci imajo lahko težave pri določevanju
prostorskih odnosov (pod – nad, pred – za, znotraj
– zunaj, branje zemljevidov in kompasa,
ponavljanje gibalnih vzorcev za učiteljem).
Nekateri zrcalno pišejo števke, obračajo števila
(13 = 31)
Težave se lahko pojavijo tudi pri zapisu števil nad
20, saj se število izgovori obratno, kot se zapiše
(npr. število petindvajset otrok z disleksijo lahko
zapiše kot 52, saj najprej sliši 5).
ZAPOREDJA, VRSTNI RED, SMER
Težje si po vrsti zapomnijo abecedo, prav tako pa
tudi telefonske številke, mesece v letu, letne
čase, praznike. Mlajši otroci težko po vrsti
naštejejo dneve v tednu.
Težave imajo lahko tudi s štetjem sekvenc po 2 ali
3 naprej (sploh če ne začnejo šteti z 1), še bolj
pa s štetjem po sekvencah nazaj.
VIZUALNO PREPOZNAVANJE
Zaradi težav pri vizualnem prepoznavanju delajo otroci z
disleksijo že precej znane menjave črk, kot so npr. b
= d, p = d, m = n, o = a … Te težave pa se odražajo tudi pri
matematiki, saj lahko zamenjajo števko 6 z 9 ali podobne
matematične znake (npr. : , % in ˚, < in >, ≤ in ≥ ),
spregledajo decimalno vejico, obrnejo ulomek (tri četrtine
postane štiri tretjine) in pri težjih izrazih ali enačbah
zamenjajo npr. 2x z x2.
Dodatno pa do tega lahko pride zaradi morebitnih težav z
organizacijo snovi na listu ali v zvezku.
PROSTORSKO ZAZNAVANJE
Včasih otrok z disleksijo prostorsko komponento zaznava
drugače kot drugi posamezniki. Zaradi tega ima lahko težave
pri geometriji, sploh pri obravnavanju teles. Otrok vidi telo v
treh dimenzijah, narisati ga mora le v dveh, s slike pa si ga
mora spet predstavljati v treh. Včasih tako tudi težje razume
pojem prostornine in površine. Težave ima lahko tudi pri
orientiranju v koordinatnem sistemu, sploh v četrtem
kvadrantu, kjer obe koordinati nastopata z negativnim
predznakom. Zaradi drugačnega prostorskega zaznavanja
prav tako lahko pride do že omenjene zamenjave 2x in x2 (ali
podobnih primerov).
HITROST DELA
Glede na vse zgoraj našteto in opisano nam je lahko
popolnoma jasno, da bo otrok z disleksijo tudi pri
reševanju matematičnih nalog počasnejši. Veliko
svetovnih raziskav je pokazalo, da taki otroci
potrebujejo kar 50 odstotkov več časa za reševanje
nalog (tudi vseh ostalih, ne le matematičnih). Ta čas ni
potreben zaradi tega, ker so se doma premalo naučili,
temveč zaradi težav s procesiranjem, avtomatizacijo,
percepcijo, priklicem informacij, branjem in
črkovanjem.
RAZLIKE V DOMINANTNOSTI MOŽGANSKIH
HEMISFER
Spodnji opis delovanja in dominantnosti
možganskih hemisfer je za lažje
razumevanje poenostavljen
Obe možganski hemisferi, leva in desna,
izgledata podobno, a delujeta zelo
različno.
.
RAZLIKE V DOMINANTNOSTI MOŽGANSKIH
HEMISFER
Leva hemisfera je specializirana za predelovanje verbalnih
in numeričnih informacij, in sicer zaporedno, linearno ter
organizirano. Je aktivni, verbalni, logični, racionalni ter
analitični del možganov, ki je sposoben za
kategoriziranje in analiziranje informacij. Specializirana
je za jezik, matematiko, logične operacije in predelovanje
serij zaporednih informacij. Usmerjena je k
podrobnostim in dejavnostim, optimiziranim z vidika
hitrosti, ki so potrebne za voljno kontrolo mišic ter
predelovanje vizualnih detajlov
RAZLIKE V DOMINANTNOSTI MOŽGANSKIH
HEMISFER
Desna hemisfera je intuitivni, ustvarjalni, primarno
neverbalni del naših možganov in se ukvarja s
tridimenzionalnimi oblikami in podobami, kot so
npr. gozd in manj posamezna drevesa, saj je
sposobna razumeti kompleksne konfiguracije in
strukture. Močnejša je pri prepoznavanju vzorcev,
obrazov, prostorskih razmerij, neverbalnih znakov,
zlogov ter intonacije jezika in pri vzporednem
predelovanju različnih informacij.
UČNI STIL: Vizualni/verbalni
študenti
Posamezniki s to kombinacijo učnih stilov
imajo raje, če so informacije predstavljene
vizualno in v pisni obliki. V predavalnici
dobro sledijo predavanjem ob uporabi
vizualnih pripomočkov, ki nudijo splošen
pregled in ključne točke. Uživajo v branju
in zapisovanju, radi se učijo sami zase. Z
lahkoto vizualizirajo misli in pisna gradiva.
UČNI STIL: Vizualni/neverbalni
študenti
Tudi ti študenti imajo radi vizualne
predstavitve, vendar raje v obliki slik in
ilustracij kot pa v pisni obliki. Pri učenju in
utrjevanju snovi jih zelo pomaga močna
vizualna vsebina, kot so na primer video
posnetki, sheme in zemljevidi. Zelo imajo
radi, če so jim podatki prikazani v obliki
shem in tabel. Načeloma se radi učijo
sami in v mirnem okolju.
UČNI STIL: Avditivni/verbalni študenti
Študenti s kombiniranim slušno/verbalnim učnim
stilom informacije raje poslušajo. Bolje se učijo
ob poslušanju visokošolskega učitelja in s
pogovori z vrstniki v skupinah. Radi se učijo
preko virov, ki omogočajo poslušanje, kot
recimo preko radia, kaset, CD-jev in različnih
posnetkov. Pogosto si zapomnijo, kaj je bilo
izrečeno in kako je bilo izrečeno. Uživajo v
besednih interakcijah in uprizoritvah, kot so
recimo radijske igre.
UČNI STIL: Taktilni/kinestetični študenti
Ti študenti imajo radi učenje, v katerega so
neposredno izkustveno vpleteni in pri katerem
lahko raziskujejo novo snov z dotikanjem in
tipanjem materialov in pri katerem jim je na
splošno omogočen neposredni fizični kontakt.
Najbolje se učijo v učnih situacijah, ki
vključujejo neposredne ponazoritve, v katerih so
po možnosti aktivni udeleženci, tako v
predavalnici kot izven nje.