Transcript Vrste komike

Vrste komike oz. humorja
•visoka : nizka (trivialna)
•estetska : neestetska
•idejna : neidejna
•družbena : naturna (karnevalska)
•satira : humor (komik : humorist, zabavljač)
•komika : smešnost
•orožje socialnega boja : izraz elementarne življenjske sile
•satira, groteska, ironija : dovtip (vic), karikatura, burka
•brezinteresna kontemplacija : fizični smeh
•zabaven način spoznavanja resnice : zabava
(Vladimir Jakovljevič Propp, Проблемы комизма и смеха. Moskva, 1976)
Josip Tominšek: "Smeh je v ustih, šala na jeziku, veselje v očeh.“
(smešno > šaljivo > humorno (duhovito)).
• Vrste komike: situacijska (nizka),
karakterna, besedna
• Teme: pijančevanje, izločanje, erotika,
vojaško življenje, lik tašče, fantovanje na
vasi
Kako avtorji vtihotapijo smešnost v
svoja dela?
• tako da jo upravičijo z nazorskimi, političnimi,
socialnimi ipd. cilji
• tako da jih namenijo mladini
• tako da izberejo primerne žanre, npr.
fantastično ali zgodovinsko povest
Oblike smešnega v prozi
• Smeh je po svoji naravi kratek, zato daljša
pripovedna proza ni najprimernejša zanj.
Komične scene se v njej izmenjavajo z resnimi.
• smešne situacije (situacijska komika), osebe
in njihov jezik (karakterna komika) : smešno
pripovedovanje (besedna komika)
• smešen junak (norček) : porednež (povzročitelj
smešnih situacij, norčav junak)
Slovenski problemi s smehom
• (žalostni značaj naroda)
• resnobna funkcija literature pri konstituiranju
naroda
• katoliški vzgojni monopol
• komičen, tj. distanciran odnos, pomeni
socialno grožnjo
• humoristična dela se, tako kot druga žanrska
literatura, upirajo periodizaciji
In vendar
• Prva slovenska drama je komedija (Linhart, 1790)
• Prva slovenska pesniška zbirka je humorna (Pavel
Knobel, Štiri pare kratkočasnih novih pesmi, 1801)
• Prva izvirna slovenska proza je komična
(godčevske zgodbe)
• Zbirke šal od 1838 dalje (Andrej Gutman, Novi vedež za smeh, Janko
P. Vijanski, Nanos, slovenski zabavnik za 1862, G. Martelanc, Različne burke za
veselo slovensko ljudstvo (Trst 1872), A. Brezovnik, Šaljivi slovenec (1884,
1896), L. Štepišnik, Ženitne napitnice z godčevskim katekizmom (Maribor,
1884), D. Bastiančič, Godčevski katekizem (1892), Silvester Košutnik, Slovenski
šaljivec, 1–5 (1900–1913, 21924–1926), M. Malovrh, Greh in smeh (1912),
istega avtorja Burke in porednosti (1914), Burke in šaljivi prizori (Gorica, 1914)
itd.)
7. Povést. Kako je Pavliha olarski ali prajarski
hlapec, in psa namest hmela skuha?
•
•
Čez nekaj časa pride Pavliha v nekem mestu k nekemu olarju v službo. Enkrat je
imel olar k ženitvi iti in ukaže Pavlihu, de naj z deklo ol ali pir kuha, dokler nazaj
pride. Posebno naj skerbi, de se hmél dobro prekuha, de bo ol bolj ojster. Obljubi,
njegovo povelje natanko spolniti. Potem gré olar s svojo ženo iz hiše. Pavliha začne
kuhati in dékla ga je učila, ker se je bolj na to razúmela kot on. Ko je bil čas prišel,
hmel kuhati, mu reče dekla „Rada bi šla malo gledat, kako kaj plešejo; saj boš znal
sam hmel kuhati”. Pavlihu je bilo prav, ker si je mislil: „Češ, kadar jo dekla odtegne,
znaš svojo porednost bolj pokazati”.
Olar je imel namreč velicega močnega psa, kteremu se je Hmél reklo. Ko je tedaj
voda dobro zavrela, vjame psa, ga verže v vrelo vodo in ga tako dolgo kuha, de je
šla dlaka in koža od njega. Ko dekla zopet domú pride in Pavlihu pomagati hoče,
mu reče? „Dosti je, odtoči”. Ko cedilo prinese, mu reče: „Ali si tudi hméla pridjal?
Nič ga ne čutim na lopati”. Ko dekla išče in išče, najde psove kosti na dnu in začne
glasno vpiti: „Kaj si pa djal med ol? Konjač naj ga pije!” Med tem pride olar domu,
precej vinjen. Pogledal je pa vender še po svojih ljudéh in jim reče: „Ljubi moji, kaj
delate?” Dekla mu odgovori: „Ne vem, kaj; za pol ure sem šla k plesu in sem
ukazala hlapcu hmél popolnama skuhati, on je pa našega psa skuhal; tu vidite
njegov herbet”. Pavliha reče: „Saj ste mi rekli, če bi le vsi tako vbogljivi bili, bi bili
gospodarji gotovo dovoljni”. Gospodar ga je pa še tisto uro iz službe spokal. Kaj je
pa s svojim pasjim olam naredil, se še dandanašnji ne vé.
(Izgubljeno v prevodu: Malavašič ni dobro prevedel besedne komike, ki je v
jedru zgodbe: gospodarjevemu psu je bilo namreč po nemško ime Hops
‘hmelj’.)
Fran Malavašič, Nemški Pavliha v
slovenski obleki
• 1850 (priredba ljudske knjige o Tillu Eulenspieglu), ponatisi 1859,
1866, 1885, 1890, 1897, 1902, 1909.
• Pavliha se v 49 zgodbah udinja pri različnih obrtnikih, ker pa se mu
ne da delati, ušpiči kakšno neumnost, ki je gospodarju v škodo, in
gre drugam. Žrtve si poišče med moralno negativnimi osebami
(gospoda, krčmarji, kmetje, čevljarji, peki, krojači, krznarji, skopuhi,
neumnimi ženskami in otroki, tatovi, med napihnjenimi učenjaki,
berači, invalidi).
• Iz predgovora: Bukvice niso zato poslovenjene, da bi slovenščina z
njimi obogatela, ampak so samo za kratek čas. Človeško življenje je
namreč nemirno, "veseli pogovori in nedolžni burki" pa žalost
preženejo. Zato je moč teh povesti večja, kakor marsikdaj lekarnica.
V knjižici se bere marsikaj zarobljenega: "z glavo bo marsikdo majal
ter rekel: oj to je bil hudoben paglavec, ki ni bil vreden, da bi ga
zemlja nosila! Pa namen ni teh bukvic, "koga česar hudega učiti,
ampak da vsak hudobijo spoznava, sovraži" in se je varuje. Bukvice
so boljše od "kvart in krčem ali takoimenovanih historij od strahov in
copernic in druzih neumnost".
Druga dela z norčavim junakom
• Lažnjivi Kljukec, kako se mu je na morju, na suhim in v
vojski godilo, 1856 (ponatisi 1863, 1872, 1885, 1893, 1900,
1908; fantastika!).
• Turški Pavliha, SG 1864, Nasredinove burke, 1900; Iz
dnevnika malega poredneža (A Bad Boy's Diary), 1910;
Rado Murnik, Ženini naše Koprnele, 1921; John
Habberton, Bob in Tedi, dva neugnanca; Rotman,
Prigode porednega Bobija.
•
Podobni junaki danes: Ostap Bender Ilfa in Petrova, Picko in Packo, Beavis
in Butt-Head.
Levstik o šalah v Popotovanju iz Litije do Čateža
•
•
•
•
•
Kančnikovo ime je slulo široko po Dolenjskem. Poleg svetih je zdelal mnogo drugih,
posebno zabavljivih in zdravic. Največ so gotovo zabavljice vredne, v katerih kaj rad
šeška žené, pa vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bi trikrat poročil. Prepevajo se
nekatere njegove še zdaj po Dobrépoljah, po Laščah in po Ribnici. Najimenitneje
so: Od svinjarjev, Od lončarjev, Mož in žena, Od uši in bolhe, Kaj nevesta prinese k
hiši (posebno smešna in posebno - kosmata). [...] Nekoliko je natisnjenih med
narodnimi, toda najsmešneje se pogrešajo, ker jih Korytko morda ni slišal ali pa, kar
je še bolj resnici podobno, ker so se mu zdele prekosmate. Ljudstvo je v šalah
robato, v jeziku rado ohlapno; take so tudi Kančnikove pesmi.
Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške
smešnice, ki so ravno po Ribnici najbolj znane, ampak Slovencu je dobrovoljnost
všeč tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti ljudje v Novicah radi beró, kar piše
Kurnik in ravno le-ta pevec si je v rodu s Kančnikom. Kmetje imajo še celo veselje
nad Lažnjivim Kljukcem (Münchhausen) in Nemškim Pavlihom v slovenski obleki
(Eulenspiegel), daravno je oboje le prestavljeno pa še zelo po vrhu.
Kaže nam vse to, da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S
takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do
knjig.
Skorajda ravno tako malo snovi imamo za roman, ali dejal bi, da tukaj nam stojita
odprti vsaj dve poti. [...] Saj vemo vsi, da šaljivi Ribničan obide križem svet.
V narodu je snovi dovolj, zlasti za šaljivo pisanje, ali da se ne zgradi kaka zmes brez
okusa, zopet opominjamo: učimo se jezika in ljudstva!
Dela z bebčkom v glavni vlogi
• Godčevske zgodbe: Simon Jenko, Kaznovana
tercijalka, Ljubljana, Predpustnica (Slovenska
koleda za 1858).
• Filip Haderlap, Loterijo je pustil, 1882
(Slovenske večernice).
V središču je žrtev norčevanja, ki že kliče po sočutju, cilj ni zabava, ampak
vzgoja.
• Josip Jurčič, Vrban Smukova ženitev, 1865,
Kozlovska sodba v Višnji gori, 1867; Rado
Murnik, Matajev Matija, 1910.
Simon Jenko, Kaznovana tercjalka, Vaje
1855 (Wikivir)
• Neka tercjalka je študente, ki so pri nji stanovali, vselej prav
zgodaj na noge spravila, i potlej v cerkev šla. Galiču se je to
prav sitno zdelo; sklenil je, se nad njo maševati. Nekega dne
pred petemi vstane, se obleče, da je bil ves že napravljen, ko
gospodinja budit pride. Gospodinja pri enih vratih proti cerkvi
gre, Galič pa pri drugih ravno tje i se v spovednico, ki je tik vrat
stala, spravi. Kmalo tercjalika do cerkvenih vrat pride, se do tla
pripogne i milo zdihne: „O moj Bog! Ali smem nevredna
grešnica v ta tvoj sveti tempelj stopiti?” Baba nak! ji strašen
glas na ušesi zadoni, da se od strahu zgrudi i napol glasno
izdihuje: Oh, Bog se me vsmili, velike grešnice! Vem, da nisim
vredna, ker snoči še nisim ubila tri bolhe, ko vem, da bi bile
rade živele, i bi bile meni lahko za pokoro služile. Komej se
pobere i domu prekrevsa, kjer je več tednov bolna ležala,
dokler ji ni ves strah s potom vred iz kože šel. Da so študentje
nad tem zjutrej mir imeli, si vsak lahko misli.
Filip Haderlap, Loterijo je pustil (1882, SV 36)
• Dolenjski mesar Jurij je podobno kot jeprški učitelj udarjen z
loterijo. Žena in boter Marko ga želita ozdraviti strasti. Marko
se obleče v hudiča, zvabi Jurija in njegovega dolgega in
plašljivega pomočnika Jožeta opolnoči v zapuščeno lopo,
pripravi mesarja, da mu za pravo loterijsko številko proda
svojo dušo, potem pa ju naklesti in nažene. Vendar Jurija
batine ne streznijo, zato se boter še enkrat preobleče, tokrat v
angelja, in mu prišepne magično številko 33777. Jurij se v
transu že vživlja v vlogo novopečenega bogataša, gosti in
zapravlja, ko mu boter Marko, spet preoblečen v hudiča,
prinese na pojedino izid zadnje stave, ki seveda Juriju ne
prinaša ničesar. Pretresen vrne Jurij "hudiču" rep, ki ga je ta
izgubil v pretepu, "hudič" pa njemu pogodbo o prodani duši.
Boter Juriju na koncu svojo potegavščino še razloži. Jurij je
ozdravljen.
Jurčič, Vrban Smukova ženitev, SG
1865
• Snov "humoristične povesti iz narodnega življenja" –
ponesrečena ženitev vaškega tepčka – je enaka kot v
Jenkovem Tilki. Revež hoče bogato Boštetovo Jero.
Zakonski mešetar, ki tu išče svoje koristi, ga tako
obnori, da se gre v Ljubljano zapisat novi veri, samo
da bi dobil 100 gld., s katerimi bi na kresno noč od
hudiča izvabil premoženje za ženitev. Tam ga
navihanci pošljejo naravnost h gorečemu patru
Felicijanu, ki ga strezni od prevelikih načrtov.
Bebasti kolektivi
• Josip Jurčič, Kozlovska sodba v Višnji Gori (SG 1867)
• Fran Levstik, Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi (Zvon
1870).
• Silvester Košutnik, Premodre glave, Zvonček, KMD 1907
do 1912.
• Ljudevit Pivko, Šaljivec iz Podravja (1910): 17 zgodbic o
Marberžanih.
• Fran Milčinski, Butalci, Ribničani, Poldrugi Martin,
Muhoborci.
• Rado Murnik, Ata Žužamaža.
• Joža Vovk, Zaplankarji (1941).
• Šaljive zgodbe o Lemberžanih.
Zbirke humoresk
Matija Rode (Blaž Pohlin)
Alojzij Kokalj (Luigi Calco)
• Gospod Bucek (1912)
• Gospod Žabar (1913)
• Na letovišču in drugo
(1913)
• Prava in neprava ljubezen (1912)
• Muhe (1913)
• Za bolezen so toplice, za ljubezen
jih pa ni! (1914)
• Poper in paprika (1922)
Kratka humoristična proza
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Janko Kersnik
Fran Detela
Rado Murnik
Ferdo Kleinmayr (Ferdo Plemič)
Valentin Korun
Fran Milčinski
Damir Feigel
Janko Mlakar
Vladimir Bartol
Satira, pamfleti, parodija
• Janez Trdina, Pripovedka od zlate hruške (1850);
Valentin Zarnik, Don Quixotte della Blatna vas,
"načrt tragične komedije v štirih dejanjih, s
predigro in s petjem“ (Zagreb, 1862); časopis
Edinost, njega skriti uredovalec in pa strupena
kača (1876).
• Andrej Volkar, "satirična noveleta" Dijak v Luni
(1871).
• Janez Mencinger, "iz kanibalščine poslovenjen
izviren roman" Cmokavzar in Ušperna, LZ 1883.
Dijak v Luni (Zagreb, 1871)
• Bogati Rojin da vzgajati sina Mateja v neživljenjskega učenjaka. Pridni dijak je
živo nasprotje svoje uživaške in praktične mame in v posmeh sošolcem, ki
raje gledajo za dekleti. Po prihodu z Dunaja se z neslovenskim duhom zameri
stricu, s praznim učenjaštvom pa vsega drugega potrebnim dekletom in
njihovim oboževalcem. Dvoboju zaradi razžalitve se umakne v samostan, kjer
mu Zlatica z logiko dobrega, lepega in pravega dokaže upravičenost svoje
ljubezni. Po materi podeduje bogastvo, ki ga mora še prej izpuliti njenemu
drugemu možu. Ugotovi, da učenost res ni nič vredna, in gre z dijaškima
prijateljema Jožetom in Zbegunom na potovanja zapravljat premoženje.
Poigrajo se z dekleti. Kot berača se Jože in Matej srečata na Hrvaškem,
najdeta balon in se z njim popeljeta. Zanese ju kar na Luno, kjer je idealno
urejena, na poljedelstvu, živinoreji in obrtništvu temelječa družba. Kljub
lepim dekletom jima v popolnem redu postane dolgčas in komaj začneta
delati težave, že se znajdeta spet na Zemlji. V Ljubljani zabavljata čez
nemčurje, zato ju zapro. V arestu se srečata z bivšima ljubicama Zlatico in
Lidico, zaprtima verjetno zaradi prostitucije. Ti ju jezni pretepeta, mirit jih
pride stražar – Zbegun.
• [vzgojni roman (Bildungsroman), pikareskni roman, fantastični (utopični)
roman, humoristični roman]
Janez Mencinger,
Cmokavzar in Ušperna, 1883
V tem hipu se pa Drejče zmuzne raz kembelj ter pade skozi line svojemu očetu za tilnik s
tako močjo, da se oba zgrudita na tla. Oče si je zlomil vrat; sin Drejče se je pa
razpočil.
Otroci se se veselili zopetne nepričakovane sreče, da bodo vnovič zvonili, in da tisto
jutro, ko bodo šli Drejčetu za pogrebom, celo šole ne bo.
Možakarji so nesli oba mrliča v mrtvašnico, in sosed je rekel sosedu: Škoda, dober
gospodar je bil Bosopetnik; premožen in vender pošten! Kozoglav, ako te vdova
vzame, terno boš zadel.
Toda Kozoglav in vdova se nista mogla vzeti; pač pa so naši že tolikrat in zdaj vender
zadnjič imenovani otroci čez štirinajst dni imeli zopet nepričakovano veselje.
Pokloftanova Ošpeta je umrla. Očesna rana se je prisadila, prisad je udaril na možgane,
in nobeno mazilo ni pomagalo.
Bosopetnikovi vdovi se je v žalosti po izgubljenem moži in jedinem sinu pamet zmešala.
Kruh je vmesila in peč zakurila. Stopila je pred masteje, da bi umešene hlebe vsadila.
Zdajci pa položi svojo jedino štiri tedne staro hčerko na lopar in jo vsadi v razbeljeno
peč. Potlej pa še sama v peč zleze in pokrov za seboj zavezne. Čez tri ure so našli
možakarji mater spečeno, dete pa sežgano.
Kozoglav ni dolgo žaloval po vdovi, katero je zares mislil v zakon vzeti. Kakor pred tristo
leti črna luterš-duša, kamniški Goriček pred Strmoljskim gradom, tako je neki večer
ležal tudi Kozoglav v rosni travi za rožnatim grmom na trebuhu in sapo je nase vlekel,
ter utepal posluške, vse tako kakor tisti Goriček. Hotel je namreč vedeti, kdo govori
pred okni Bosopetnikove vdove, in kaj? V hladni majnikovi noči v rosi na trebuhu
ležati je pa v devetnajstem stoletji škodljivo mladim in starim. Kozoglav je torej zbolel,
in se tudi za onimi preselil v krtovo deželo.
Anton Koder, Luteranci (1883)
Komaj so dospeli pogrebci do prvih hiš v vasi, razlegal se je posmeh na desno in levo ter posamezne zabavljice na luterance. In ko
se je spozabil celó nekdo izmed kmetov, da je skrivaje izza hrbta vrgel kamen na mrtvaško trugo in ranil po nesreči enega
izmed nosačev, bil je po sili povzročen nemir in boj.
Ko je namreč grajščak videl, kako se javno smešijo njegova povelja in se kamnajo pri belem dnevu njegovi stražniki, ukazal je
razjarjen svojim spremljevalcem, naj primejo onega, ki je vrgel kamen, in s silo razpodé zbrano množico ob cesti, koder se vije
pogreb.
In ko so v resnici potém, akoravno videzno neradi, povzdignoli grajski hlapci sulice in helebarde nad gnečo ljudstva in ranili neko
ženo, ki je branila zasačenega početnika, bil je hipoma razvnet upor, kakor da bi bil kdo olja vlil med skrivaj tleči ogenj. Krik in
prepir se je širil enako povodnji po celej vasi proti crkvi, kjer je bilo največ zbranega in čakajočega ljudstva, in le s silo so delali
grajski hlapci pogrebu pot.
Kmalu potém je prihitel župnik Švab iz svojega stanovanja, in pomirjeval je razjarjene kmete in jih prosil, naj se vrnejo domú ter naj
ne zavirajo pogreba nesrečnemu možu. Vsaka beseda pa je stoprav pomnoževala upor in dražila duhove.
„Tudi on je luteranec, primite ga!“ čuli so se nenadoma sovražni glasovi.
„Krivoverce sprejema in pogostuje,“ kriči zopet drugi glas. „Goriček sam in tista Kamniška Stobejka, hudiču zapisana baba,
zborovala sta ono noč pri njem.“
Dalje si ni upal ugovarjati prestrašeni župnik, pogrebu je tekel nasproti in ondi je prosil grajščaka pomoči proti razdivjanemu
ljudstvu. In zdaj se je pričel prav za prav še le boj katoliških gorenjskih kmetov proti krivoverstvu.
Kmalu potém je jela teči kri; kajti zaklenoli so kmetje crkev in zabranili pogrebcem vhod, zopet drugi pa so obstopili pokopališče
oboroženi z vilami, sekirami in kosami. Celó najstarejše ženske in otroci so zgrabili po kamenji in orožji vsake vrste, najbolj so
pa s krikom, zasmehovanjem in zmerjanjem pomagali svojemu pogumnemu moštvu.
Kake pol ure trajal je hud boj, predno si priborijo grajski hlapci z orožjem vhod na pokopališče; v crkev pa jim nikakor ni bilo
mogoče. Trije izmed grajskih so bili ranjeni med tem, in župnika samega je zadel skrivaje zalučen kamen na glavo, da so
nezavestnega odnesli z bojišča.
Ko niso hlapci, po tem zločinstvu silno razjarjeni, dajali nikomur milosti, delajóč si s sulicami pot, in so smrtno ranili več mož,
ženskih in celó otrok, razgnetlo se je stoprav nekoliko ljudstvo in zrlo od daleč, kako se oskrunja njih pokopališče.
Ta boječnost pa je bila le videzna. Komaj je bil namreč stopil zadnji pogrebec na pokopališče, zaprl je neki kmet za njim železna
vrata, množica pa se je razvrstila za pokopališčnim ozidjem. A ondi je bila cela groblja nanošenega kamenja in kakor navlašč
za boj pripravljena. Kajti ko je oni možak, ki je bil vrata zaprl, potém zažvižgal na prste, vsula se je cela toča kamenja izza
ozidja na pogrebce.
Nepopisljiva zmešnjava je nastala zdaj ondi. Krik, stok in jok se je mešal med strašno kletev in grozitev. Tek, dirjanje in letanje od
zida v zid razlegalo se je kakor iz zverinjaka, kjer si išče zaprta zverina med divjanjem izhoda.
Ko je bila že ranjena skoro četrtina pogrebcev, med temi tudi nekaj kmetskega ženstva in otrok, ki so se bili od same radovednosti
pomešali med grajske hlapce, objel je strah tudi najbolj pogumne. Mrtvaško trugo so vrgli na tla in zagnali se v jezi in obupu
proti zidu, kjer je bil najnižji, ter poskakali in zlezli čez-nj. Marsikak kamen je še priletel na pleča počasnemu skakalcu, in
stoprav ko je bilo pokopališče popolnoma izpraznjeno, ponehala je kamnena toča. A ko so bili pogrebci na vse strani raztepeni
in razpodjeni, hiteli so kmetje na pokopališče, zgrabili ondi mrtvaško trugo in jo vrgli črez zid na grobljo kamenja.
Še le ko je prihajal mesec izza Tunjiških gozdov, prišla je skrivaje kopica mož. Dva najmočnejša izmed njih sta zadela za
pokopališčem ležečo mrtvaško trugo na rame, in vsa družba se je vračala precej potém po prejšnjem potu skozi gozde proti
Kamniku. A ko se je jelo drugo jutro daniti, bil je na pokopališči v Podgorji pokop, in izdajico Gorička pokopali so ondi brez
blagoslova in zvonjenja crkvenega.
Rado Murnik
Dolga humoristična proza
Fran Milčinski
Miroslav Malovrh
Vladimir Levstik
Zares dolga besedila
• Rado Murnik, Groga in drugi: Roman, LZ 1895.
• Miroslav Malovrh: Zaljubljeni kapucin, 1910.
• Miroslav Malovrh: Skušnjave Tomaža
Krmežljavčka, 1911.
• Vladimir Levstik, "satiričen roman" Višnjeva
repatica, 1920.
• (Fran Milčinski, Gospodična Mici, 1930.)
Groga in drugi
Groga Kozol, gosposka žalost imenovan, ne najbolj bistri sluga
upokojenega majorja Stojana, je prva oseba na javorniškem
gradu. Tu med drugimi žive še zoprna stara devica in
guvernanta Etiennette Steinberg, ki vzgaja 16-letno Stanko in
19-letno Mileno, zaljubljeno v inženirja Vojnika. Od
gospodarjevega vina vedno omotični Groga zameša pisma in s
tem povzroči neslutene zaplete. Karikaturica blaziranega
barona Adalberta Gundakarja Bruna Frodoberta von Lahnberga
se zaradi zmešnjave že čuti Mileninega ljubimca, pa ga vaški
fantje nazadnje našeškajo po nagi riti. Vojniku in Mileni
zamenjava prizadene obilo ljubezenskih bolečin, ki se na koncu
hitro zacelijo, Grogi (on osvaja deklo Katrico) pa privede na
ljubezenski sestanek hrepenečo guvernanto. Za srečen konec
se mlada dva poročita, intrigantska guvernanta odide od hiše,
ko jo je Lahnberg oskubil za vse prihranke, opravljivkama
Grizajki in Zobelji pa je prepovedan vstop v grad.
Zaljubljeni kapucin
Razgrajaški pater Angelik pobegne iz samostana z nuno
Adelgundo, za spomin nabijeta na vrata samostana
nunsko srajco. Popivata po gostilnah in se zabavata,
dokler njega ne zapro in se mora ona začeti preživljati na
prastari način. V mesto pride stari grof Panigaj, iščoč
sina, ki ga je nekoč naredil neki ljubljanski lahkoživki.
Zagleda se v Adelgundo. Ta ima poleg Angelika še
enega neuslišanega ljubimca, obubožano plemiško
karikaturo, barona Rovetto di Kadono, ki se udinja za
grofovega slugo. Ko Angelika zaradi razgrajanja pod
Adelgundinim oknom že tretjič zapro, se pri zaslišanju
izkaže, da je on Panigajev izgubljeni sin Ignacij
Kozamernik, Magdalena Hudošpičnica, članica po
Angeliku v znamenju figovega lista ustanovljene
bratovščine neutolažljivih vdov, pa njegova mati. Angelik
obogati, Adelgunda zdaj sama pride k njemu, kapucini
pa morajo iz Ljubljane.
Humoristična dela Frana
Milčinskega
•
•
•
•
•
Igračke (1909)
Muhoborci (1912)
Zločinci (1912)
Drobiž (1921)
Gospod Fridolin Žolna in njegova družina
(1923)
• Gospodična Mici (Slovan 1917; 1930)
Gospodična Mici
"Naj me blagovoli takoj brcniti koklja, če ni
sledeča historija skoz in skoz resnična, ne
dosti manj. Od konca do kraja je posneta
po uradnih spisih, skoraj bi lahko pritisnil
pečat podnjo s ptičem, in povest ne bi bila
več povest, ampak — kapo dol! — javna
listina in učena reč. Res in brez šale!
Nimajo povsod take beletrije."
(http://sl.wikisource.org/wiki/Gospodična_Mici)
Komika v Gospodični Mici
• ironizacija Kersnikove V zemljiški knjigi (“dokazati ti
hočem na kratko, da prav pri nas v naših prašnih suhih aktih ali v
enem samem izpisku najdeš lahko cel roman – tragedijo, da, večkrat
tragedijo; suhi, lapidarni stil naše uradne pisave ji ne daje nobene
barve – niti tendence niti okoliša – in morda prav zato še bolj
pretrese bralca, ki jo slučajno zasledi.")
• komična parafraza božične zgodbe
• parodija najdenske povesti
• glavna oseba je zvita, vendar se njeni načrti
izjalovijo, kar daje povesti vzgojno sporočilo
Sklepi
• Slovenska daljša humoristična pripovedna proza je
nastajala kontinuirano.
• Dolžina z razvojem raste, vendar knjižno izdane
povesti niso bile ugodno ocenjene.
• Več je naštevalne kompozicije kot dramske.
• Izvirna komika ima raje junaka tepčka, tujeizvorni
začetek in modernejši čas pa junaka poredneža.
• Večja ko je literarna ambicija, močnejši je
pripovedovalčev glas.