Transcript TUJERODNE RASTLINSKE VRSTE V SLOVENIJI

TUJERODNE RASTLINSKE VRSTE
V SLOVENIJI

Tujerodnih rastlinskih vrst je v Sloveniji nepregledno
veliko, sem spada večina okrasnih rastlin ter mnogi
pleveli ter tujerodne alge in mahovi.

Dokler je pojavljanje prehodno ali vsaj ne ogroža
strukture ali funkcije ekosistemov, tujerodne vrste
praviloma še ne predstavljajo naravovarstvenega
problema, predstavljajo le potencialno nevarnost.
Definiciji invazivke ustreza pravzaprav razmeroma malo
rastlinskih vrst slovenske flore, našteli bi jih lahko 30 do
60, odvisno od tega, kako dosledni smo. A kljub temo
predstavljajo resen problem, ki se ga ne zavedamo
dovolj.
Š IRJENJE

Po načinu širjenja so rastline zelo raznolike, vendar se
lahko od domorodnih rastlin širijo veliko hitreje.
Številne so enoletnice, ki proizvedejo orjaške količine
semen, ta pa se lahko razširjajo z vetrom, v sočnih
plodovih, ki jih raznašajo ptice, ali pa se s kaveljčki
oprijemljejo živali in človeka. Nekatere (nedotike) celo
same uspevajo odmetavati semena več metrov daleč.
Velikokrat pa je pri širjenju aktivno pomagal tudi
človek. Zaradi medonosnosti nekaterih rastlin so jih
načrtno širili čebelarji, zaradi krmne vrednosti za divjad
so druge vrste sadili lovci, nekatere okrasne vrste sadijo
po vrtovih. Na ta način se lahko hitro zasedejo nova
območja, na katerih pa je njihova uspešnost odvisno
tudi od podnebnih dejavnikov.
K ATERE
VRSTE SO PRI NAS
NAJBOLJ INVAZIVNE ?

Na seznam slovenskih invazivk sodi kakih 30 vrst, ki pa
jim zlahka dodamo še nekaj 10 naslednjih.
Severnoameriške so npr. robinija (na Štajerskem
imenovana trn) (Robinia pseudoaccacia), dve vrsti zlate
rozge (Solidago canadensis in Solidago gigantea),
pelinolistna
žvrklja
ali
ambrozija
(Ambrosia
artemisiifolia), deljenolistna rudbekija (Rudbeckia
laciniata), topinambur (Helianthus tuberosus). Iz
vzhodne Azije izvirajo pajesen (Ailanthus altissima),
žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), dve vrsti
dresnika (rod Fallopia), japonska medvejka (Spiraea
japonica) in japonsko kosteničje (Lonicera japonica). Iz
tropskih krajev izvira vodna solata (Pistia stratiotes), ki
se je v zadnjih nekaj letih razbohotila v savski mrtvici pri
Prilipah v bližini Brežic, kjer uspeva prezimiti zaradi
naravnih toplih izvirov.

Kot bi lahko pričakovali, izvirajo naše invazivne vrste iz
klimatsko podobnih predelov, ki jih je po svetu kar nekaj.
Taki so na primer na severni polobli skrajni vzhodni
predeli Azije, jugovzhod Severne Amerike, nekaj pa jih je
tudi na južni polobli. Večina pri nas invazivnih vrst je bila
v naše kraje zanesena namenoma, saj se jih je gojilo ali
se jih celo še vedno goji kot okrasne ali uporabne
rastline.
V ELIKI PAJESEN
(A ILANTHUS
ALTISSIMA )

Območje naravne razširjenosti: Kitajska in Moluški otoki

Poti vnosa in širjenje: V Evropo naj bi ga prvič prinesli
leta 1751, ob koncu 18. stoletja pa je bil zanesen tudi v
Ameriko. Sadili in razširjali so ga kot okrasno drevo,
posebej primerno za gojenje v mestnem okolju.
Ponekod so z njim pogozdovali suha kraška rastišča,
marsikje v Severni Ameriki in zahodni Evropi pa so ga
sadili zaradi gojenja sviloprejk. Pajesen se je začel širiti v
naravo praktično povsod, kjer so ga naseljevali, posebej
hitro pa v toplejših, sredozemskih predelih.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Pajesen hitro in bujno
raste, lahko tvori neprehodne sestoje in ob tem pa
izpodrine domorodno vegetacijo. Pajesenova drevesa
izločajo toksine, ki preprečujejo uveljavitev drugih
rastlinskih vrst v bližini. V Sloveniji je pajesen najbolj
problematičen na Primorskem. Na Kraškem robu vidno
ogroža nekaj najbolj toploljubnih koščkov naše
vegetacije, npr. stena nad Ospom.

Vplivi na zdravje ljudi: Nekateri ljudje so alergični na
pelod pajesena, sok te rastline pa naj bi povzročal
miokarditis.

Vplivi na gospodarstvo: Pajesen je nadležen plevel, ki
ga je težko odstranjevati. Ker ima agresiven koreninski
sistem, lahko povzroča škodo na napeljavah.
OPIS

Je do 20 (‐25) m visoko listopadno
drevo z redko, zaobljeno krošnjo ter
ravnim, močnim deblom in s plitvimi,
po veliki površini razvitimi koreninami.

Listi so 50‐90 cm dolgi, spiralno
nameščeni, lihopernato sestavljeni iz
11‐25 lističev. Lističi so asimetrični, 6‐12
cm dolgi, 2,5‐4 cm široki, pecljati,
podolgovato eliptični, na vrhu zašiljeni,
pri dnu zaokroženi, celorobi ali z 1‐3
topimi krpami.

Cvetovi so petštevni, drobni, večinoma
enospolni združeni v do 25 cm dolga
latasta socvetja; venčni listi so
zelenkasti. Plodnica je nadrasla, s 3‐6
plodnimi listi, ki so med seboj zrasli le v
spodnjem delu. Plodovi so približno 1
cm široki in do 5 cm dolgi krilati oreški.
Zreli plodovi so svetlo rdečkastorjavi.
A MERIKANSKI JAVOR
( A CER NEGUNDO )

Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Poti vnosa in širjenje: Amerikanski javor so v Evropo
prinesli leta 1688 in ga nasadili v vrt v Angliji. Vrtnarji
vrsto cenijo zaradi izredno hitre začetne rasti, saj lahko
drevo zraste tudi do 1,5 metra na leto. Še v istem
stoletju so ga nasadili tudi na Nizozemskem in v Nemčiji.
V naslednjih letih so ga začeli saditi tudi drugod Evropi.
Sadili so ga predvsem na vrtovih, v parkih, ob cestah ter
za potrebe varovanja pred vetrom. Amerikanski javor
pomagajo širiti tudi čebelarji, saj je njegov pelod eden
prvih spomladanskih čebeljih paš. Z vrtov in nasadov se
vrsta širi s pomočjo krilatih plodičev, ki jih na daljše
razdalje nosi veter.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Njihova prisotnost v
naravnem okolju je grožnja za nenadzorovano nadaljnje
širjenje. Problemi se pojavijo, če rastlina raste v razmerah, ki
omogočajo vegetativno razmnoževanje s pomočjo
zakoreninjanja odlomljenih ali poležanih vej. V tem primeru
vrsta tvori strnjene sestoje, ki onemogočajo rast domačim
vrstam. Taki primeri so najbolj pogosti predvsem na
poplavnih območjih.

Vplivi na zdravje ljudi: Pelod je alergen.

Vplivi na gospodarstvo: Amerikanski javor cenijo čebelarji,
saj je njegov pelod dobra zgodnjepomladanska paša za
čebele. Vrsto uporabljajo tudi v krajinarstvu, saj jo kot hitro
rastoče drevo sadijo v parkih in vrtovih. Vrtnarji so vzgojili
različne kultivarje, ki se razlikujejo po obarvanosti mladih
listov. Tudi za kultivarje velja, da so invazivni. V gozdarstvu
vrsta nima posebne vloge.
OPIS

Amerikanski javor je srednje visoko
drevo, ki zraste do višine okoli 20
metrov. Na gozdnih robovih se deblo
pogosto veji že v spodnjem delu zato
imajo lahko te rastline obliko grma.
Veje so pogosto povešene.

Število
lističev
je
različno.
Najpogosteje so trije ali pet, na zelo
mladih rastlinah je lahko le eden, na
hitro rastočih vejah pa tudi 7. Lističi so
podolgasto
jajčaste
oblike
s
koničastim vrhom. Končni listič je
pogosto večji od ostalih.

Rastlina je dvodomna. Tako moški kot
ženski cvetovi se razvijejo v
dolgopecljatih grozdastih socvetjih. Iz
vsakega oplojenega ženskega cveta se
razvije dvosemenski plod, ki v zrelosti
razpade na dva plodiča. Vsak plodič
ima do 3 cm dolgo ploščato krilce, ki
služi za razširjanje z vetrom. Vrtnarji
so vzgojili več kultivarjev, ki se
razlikujejo predvsem po obarvanosti
mladih listov.
Ž LEZAVA NEDOTIKA
(I MPATIENS GLANDULIFERA
R OYLE )

Območje naravne razširjenosti: Prvotna domovina
žlezave nedotike

Poti vnosa in širjenje: Rastlino so v Evropo zanesli v prvi
polovici 19. stoletja, ko so leta 1839 njena semena poslali
v botanični vrt Kew pri Londonu. Začeli so jo gojiti kot
okrasno oziroma medonosno rastlino, ki pa se je kmalu
ušla iz vrtov in se naselila tudi v naravi ter je bila leta
1855 že naturalizirana ponekod v Angliji. V začetku 20.
stoletja se je pojavljala podivjano po Nemčiji, Avstriji in
Švici, redkeje je bila tudi udomačena. V nekaj desetletjih
se je v teh in sosednjih deželah precej bolj razširila, tako
da je danes naturalizirana v večjem delu Evrope. je Indija
in zahodna Himalaja.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Žlezava nedotika je
skupaj z nekaterimi drugimi invazivkami povsem
izrinila domorodno obrežno vegetacijo rek in potokov,
v primeru nekaterih rek (npr. Soča, Kolpa in Krka) in
njihovih pritokov pa ta grožnja še obstaja, saj je širjenje
iz posameznih, sedaj še izoliranih nahajališč ob teh
rekah verjetno nemogoče zaustaviti. Iz gostih sestojev
nedotike, pa tudi drugih omenjenih invazivk, so
izrinjene vse domorodne vrste – v sestojih nedotike ne
uspevajo niti koprive.

Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani.

Vplivi na gospodarstvo: Neposrednega vpliva na
gospodarstvo nima, so pa verjetno brežine rek porasle
z monokulturo žlezave nedotike (in drugih invazivk)
bistveno manj stabilne in s tem podvržene eroziji.
OPIS

Žlezava nedotika je do dva metra visoka
enoletnica z močnim, golim, kolenčasto
odebeljenim steblom, včasih z razvitimi
stranskimi cvetočimi poganjki. Votlo sočno
steblo ima pri največjih rastlinah tudi nekaj
centimetrov v premeru in je lahko lomljivo.

Listi so nasprotno nameščeni, v gornjem
delu stebla pogosto po trije v vretencu,
jajčasto suličasti in večinoma grobo
nazobčani, z žleznimi laski na peclju. Zaradi
slednjih je vrsta dobila tudi svoje ime.

Cvetovi so dvobočno somerni, veliki od 2 do
4 cm in združeni v latasta socvetja, s svojimi
škrlatnimi ali rožnatimi (redko belimi)
barvami ter značilnim vonjem pa v
jesenskih mesecih že na daleč naznanjajo
prisotnost te vrste – tako človeku, kot tudi
čebelam in drugim opraševalcem.
M NOGOLISTNI VOLČJI BOB
( L UPINUS POLYPHYLLUS )

Območje naravne razširjenosti: Domoroden je v
zahodnih delih Severne Amerike (od Aljaske do severne
Kalifornije), kjer raste zlasti ob potokih in drugih vlažnih
rastiščih.

Poti vnosa in širjenje: Mnogolistni volčji bob je zaradi
barvitih cvetov priljubljena okrasna rastlina. V Evropi so
ga začeli gojiti v 19. stoletju, sprva kot okrasno rastlino,
nato pa za utrjevanje cestnih in drugih brežin ter za
bogatitev tal z dušikom. V predelih s klimatsko
podobnimi razmerami kot v domovini se je začel širiti
in je postal nadležna invazivna rastlina zlasti v severni
Evropi, pa tudi v Alpah. Razširja se predvsem s semeni,
tudi nenamerno preko raznih človekovih dejavnosti,
npr. s prometom, s transportom prsti, gradbenega
materiala in podobno.
VPLIVI

Vpliv na domorodne vrste: je najbolj opazen tam, kjer volčji
bob raste v gostih in obsežnih sestojih. Tu lahko zatre
domorodno vegetacijo. Na ruderalnih rastiščih, gozdnih
robovih in cestnih robovih je lahko kompetitivno uspešnejši
od domorodnih vrst. Problematično je predvsem uspevanje
volčjega boba na površinah, ki so revne z mineralnimi
snovmi. Ker bogati tla z dušikom, lahko spremeni razmere v
tleh v prid nitrofilnim vrstam tako močno, da se na teh
površinah razvije povsem druga rastlinska združba.

Vplivi na zdravje ljudi: Volčji bob je sicer strupen, če ga jemo,
rokovanje z rastlinami pa ni nevarno.

Vplivi na gospodarstvo: Ker rastline (tudi semena) volčjega
boba vsebujejo alkaloide, so strupene za živino in močno
zmanjšujejo vrednost krme. Sorte brez alkaloida so uporabne
za krmo. Nadalje prisotnost volčjega boba na travniku lahko
oteži košnjo.
OPIS

Mnogolistni volčji bob je
vrsta iz družine metuljnic . Je
zelnata trajnica, visoka
50‐150 cm, z nerazvejenimi
stebli in premenjalno
razvrščenimi, pecljatimi listi.

Listi so dlanasto deljeni na
10‐15 ozkosuličastih,
približno 1‐2 cm širokih
lističev. Tako steblo kot listni
peclji so redko
kratkodlakavi.

Socvetja so ovršna,
grozdasta, sestavljena iz do
80 ali celo več cvetov, ki so
modri do rožnati ali škrlatni.
K ANADSKA ZLATA ROZGA
( S OLIDAGO CANADENSIS )

Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Poti vnosa in širjenje: Prvi podatki o gojenju kanadske
zlate rozge v Evropi so iz Velike Britanije iz leta začetka
19. stoletja, kamor so jo kot okrasno rastlino prinesli že
v 17. stoletju. Večinoma so jo sadili v botanične vrtove.
Zaradi nezahtevnosti za gojenje so jo hitro sprejeli
vrtnarji. Prvi podatki o pojavljanju v naravi so iz prve
polovice 19. stoletja. Širjenje vrste po Evropi pa se je
pričelo okoli leta 1850. Hitrost širjenja je ocenjena na
741 km2/leto.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Kanadska zlata rozga
zaradi vegetativnega načina razmnoževanja tvori zelo
goste sestoje. Sestoji so trajni, v njih pa ne more
uspevati nobena druga rastlinska vrsta. Z mest, kjer
uspevajo sestoji kanadske zlate rozge je izrinjena vsa
domorodna flora.

Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani.

Vplivi na gospodarstvo: Kanadska zlata rozga je ugodna
poznopoletna paša za čebele, kina njenih obsežnih
sestojih nabirajo nektar in cvetni prah, kar prispeva k
boljši ohranitvi družin čebel in tako boljši razvoj zimskih
čebel.
OPIS

Kanadska zlata rozga sodi v
družino nebinovk .

Gre za zelnato trajnico, visoko od
70‐210 cm. Steblo je v celoti
olistano, spodnjem delu golo, v
gornjem delu pa vedno dlakavo.

Listi so spiralno nameščeni,
sedeči ali zelo kratko pecljati in
suličaste oblike. Po spodnji strani
so dlakavi, listni rob je nazobčan.

Na vrhu poganjkov je razvejano
socvetje s številnimi 7‐15 mm
dolgimi koški. Cvetovi so rumeni,
jezičasti cvetovi komaj presegajo
dolžino ovojka.

Plod je 0,9‐1,2 mm dolga rožka z
do 2,5 mm dolgim šopom laskov,
ki služijo razširjanju plodov s
pomočjo vetra.
O RJAŠKA ZLATA ROZGA
( S OLIDAGO GIGANTEA )

Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Poti vnosa in širjenje: Orjaško zlato rozgo so v 18. stoletju
prinesli v Evropo kot okrasno rastlino. Približno 100 let
kasneje se je začela širiti z vrtov v naravo. Hitrost širjenja
je ocenjena na 910 km2/leto.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Orjaška zlata rozga zaradi
vegetativnega načina razmnoževanja tvori zelo goste
sestoje. Sestoji so trajni, v njih pa ne more uspevati
nobena druga rastlinska vrsta. Z mest, kjer uspevajo
sestoji orjaške zlate rozge je izrinjena vsa avtohtona
(domorodna) flora.

Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani.

Vplivi na gospodarstvo: Orjaška zlata rozga je ugodna
pozno poletna paša za čebele, ki na njenih obsežnih
sestojih nabirajo nektar in cvetni prah, kar prispeva k
boljši ohranitvi družin čebel in tako boljši razvoj zimskih
čebel.
OPIS

Orjaška zlata rozga sodi v družino
nebinovk.

Gre za zelnato trajnico, visoko od
30‐280 cm. Steblo je v celoti
olistano, razvejano le v socvetju
in po vsej višini golo.

Listi so spiralno nameščeni,
sedeči ali zelo kratko pecljati in
podolgovate do suličaste oblike.
Listi so večinoma goli, lahko pa so
po spodnji strani nekoliko
dlakavi. Listni rob je nazobčan.

Na vrhu poganjkov je razvejano
socvetje s številnimi koški.
Cvetovi so rumeni. Jezičasti
cvetovi
razločno
presegajo
dolžino ovojka.

Plod je 1‐1,8 mm dolga rožka s
šopom
laskov,
ki
služijo
razširjanju plodov s pomočjo
vetra.
D ELJENOLISTNA RUDBEKIJA
( R UDBECKIA LACINIATA )

Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika
(vzhodna in zahodna Kanada ter ZDA, razen skrajnega
zahoda).

Poti vnosa in širjenje: Rastlino so v Evropo prinesli na
začetku 17. stoletja, v naravi pa so jo prvič zabeležili leta
1859. V tem času so jo kot okrasno rastlino gojili tudi v
Sloveniji, o čemer je poročal Fleischmann (1844), vrtnar
v ljubljanskem botaničnem vrtu. Med danes najbolj
invazivnimi vrstami slovenske flore je bila deljenolistna
rudbekija pri nas v naravi prva zabeležena. Leta 1868 je
o njenem pojavljanju v jarkih ob Ižanski cesti in na
vznožju Rožnika v ljubljanskem nemškem dnevniku pisal
K. Deschmann (1868).
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Deljenolistna rudbekija
je skupaj z nekaterimi drugimi invazivkami povsem
izrinila domačo obrežno vegetacijo rek in potokov, zlasti
Save, Savinje, Drave in Mure. S tem močno siromaši
domorodno rastje ter spreminja videz vegetacije in s
tem krajine.

Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani. V Severni Ameriki
so mlade liste rudbekije uporabljali kot solato.

Vplivi na gospodarstvo: Neposrednega vpliva na
gospodarstvo nima, lahko pa hitro preraste ruderalna
mesta, pa tudi opuščene obdelovalne površine.
OPIS

Spada v družino košarnic, za katere je med
drugim značilno, da so cvetovi drobni,
vendar združeni v glavičasta socvetja, ki jih
pri tej družini imenujemo koški, pogosto
spominjajo na običajne cvetove.

Zaradi velikosti, barv in lepote številne vrste
iz te družine (astre, marjetice, ivanjščice,…)
gojimo kot okrasne rastline..

Pogosto tvori strnjene sestoje, posamične
rastline pa dosežejo velikost tudi do dveh in
pol metrov. Čez zimo se nadzemni deli
posušijo, v zemlji pa prezimijo trpežne
korenike, iz katerih spomladi poženejo
mladipoganjki.

Deljenolistno rudbekijo spoznamo po
koških, ki nekoliko spominjajo na socvetja
sončnic, le da so precej manjši, v premeru
dosegajo od 7 do 12 cm. Večji jezičasti
cvetovi na obodu koška so zlatorumeni,
manjši cevasti cvetovi na izbočenem
socvetišču v središču koška pa so zelenkasto
do rjavkasto obarvani, pri njihovem dnu jih
obdajajo drobne krovne luske. Koške v
nekaj krogih obdajajo strehasto nameščeni
ovojkovi listi, katerih vrhovi so nekoliko
zavihani.
TOPINAMBUR
( H ELIANTHUS
TUBEROSUS )

Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika.

Poti vnosa in širjenje: Rastlino so prinesli leta 1616 v
Anglijo iz Amerike od tod pa se je potem širila po Evropi.
Gojili so jo po vrtovih kot okrasno rastlino, pa tudi za
prehrano ljudi in kot krmo za živino. V naravi je bila prvič
opažen l. 1885. (Hegi, 1913‐18).
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Na bregovih rek lahko
razvije zelo goste in visoke sestoje ter ogroža avtohtono
vegetacijo, posebej nižinske obrežne združbe visokih
steblik. Prepreči razvoj kalic avtohtonih drevesnih vrst
(npr. jelše, vrb) (Lohmeyer & Sukopp, 1992).

Vplivi na zdravje ljudi: Nekateri ljudje so alergični na
pelod topinamburja.

Vplivi na gospodarstvo: Topinambur je nadležen plevel,
ki ga je težko trajno odstraniti.
OPIS

Topinambur sodi v družino nebinovk.

Je 1‐3 m
visoka, gornjem delu
razvejena
trajnica
z
gomoljasto
odebeljenimi korenikami in golim ali
raskavim steblom.

Listi so 10‐25 x 7‐15 cm veliki,
enostavni, jajčasto‐suličasti, nazobčani,
pecljati,
zgoraj
raskavi,
spodaj
belkastodlakavi;
večinoma
so
nameščeni
nasprotno,
pri
vrhu
premenjalno.

Koški veliki 4‐8 cm v premeru, ovojkovi
listi ozkosuličasti, vsaj tako dolgi kot
premer krožca. Socvetišče je izbočeno,
široko do 6 cm. Cevasti cvetovi rumeni,
s približno 6 mm dolgo venčno cevjo;
jezičastih cvetov je 12‐15, so živo
rumeni, 2‐2,5 cm dolgi.

Plod je 5‐6 cm dolga, gola ali dlakava
rožka. Čas cvetenja: od septembra do
novembra. Topinamburju je bližje
sorodna sončnica (Helianthus annuus),
ki pa je enoletnica in za razl
J APONSKI DRESNIK
( FALLOPIA JAPONICA )

Območje naravne razširjenosti: Vzhodna Azija:
Japonska, Koreja, Tajska in Kitajska. Zanešen v Avstralijo
in Novo Zelandijo, močno invaziven v Severni Ameriki in
Evropi.

Poti vnosa in širjenje: V Evropo so japonski dresnik
zanesli leta 1823. Rastlino so začeli kultivirati v vrtovih
in parkih kot okrasno rastlino in sicer iz potomcev
rastline, ki so jo v 20. letih 19. stoletja iz Japonske
uvozili Nizozemci. V naravi je bila ta vrsta v Evropi
prvičzabeležena leta 1892. Sadili so ga tudi za utrjevanje
brežin in preprečevanje erozije, pa tudi kot krmno
oziroma medonosno rastlino.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Japonski dresnik je uvrščen
med 100 najbolj invazivnih rastlin sveta. Zlasti ob vodah
Evrope in Severne Amerike tvori goste sestoje, ki izpodrivajo
naravno rastje ter tako spreminjajo videz krajine in negativno
vplivajo na biotsko pestrost. Podobno je tudi pri nas, kjer ta
vrsta tvori sklenjene sestoje na številnih mestih ob Dravi,
Savi, Savinji, Muri in drugih rekah ter potokih.

Vplivi na zdravje ljudi: Japonski dresnik je vir snovi
resveratrol in emodin, zaradi katerih ekstrakt iz te rastline
uporabljajo v tradicionalni kitajski in japonski medicini.

Vplivi na gospodarstvo: Korenike japonskega dresnika lahko
prodrejo skozi 5 cm debele plasti asfalta, zato ima lahko
negativen vpliv na stavbe in druge objekte, kot so ceste,
nasipi, jezovi… Zaradi invazivnosti lahko hitro preraste tudi
obdelovalne površine, zlasti travnike, ki jih ne kosijo redno.
OPIS

Podobno kot za ostale predstavnike družine
dresnovk, je tudi za japonski dresnik značilno
kolenčasto členjeno steblo.

Nad kolenci, iz katerih izraščajo listi, steblo
obdajajo v cevasto tvorbo, škornjico, preoblikovani
prilisti. Steblo je votlo in zaradi kolenčaste
členjenosti nekoliko podobno steblom bambusa,
pogosto rdečkasto lisasto. Za rastlino je značilna
grmičasta razrast. Do dva ali tri metre visoki grmi
zrastejo iz podzemnih delov vsako vegetacijsko
sezono, pozimi pa nadzemni deli odmrejo.

Premenjalno nameščeni celorobi listi so široko
jajčasti, 5 do 15, redkeje 20 cm, dolgi in do 10 cm
široki, s prisekanim dnom in naglo zoženim vrhom.

Japonski dresnik pri nas vzcveti konec julija.
Podobno kot številne druge invazivke je to pozno
poleti cvetoča rastlina, z drobnimi belkastimi do
zelenkastimi cvetovi združenimi v pokončna latasta
socvetja. Cvetovi so enospolni, z zakrnelimi, vendar
opaznimi zasnovami organov drugega spola
.Cvetnih listov je pet, zunanji trije se s širokimi
robovi stikajo in obdajajo razvijajoč plod, trikotni
orešek, ki je zrel črno obarvan.
JAPONSKA MEDVEJKA
(SPIRAEA JAPONICA)

Območje naravne razširjenosti: Japonska medvejka je
vzhodnoazijska vrsta (Japonska, Koreja, Kitajska).

Poti vnosa in širjenje: Ponekod je japonska medvejka
prav zaradi pogostega gojenja podivjala, tako npr. na
vzhodu ZDA, kjer je močno invazivna vrsta, ki v podrasti
gozdov in ob vodah izpodriva naravno vegetacijo
(Boone 1996). V Evropi poročajo o njenem
subspontanem ali naturaliziranem pojavljanju iz
številnih držav, v naši soseščini pa je naturalizirana v
Furlaniji Julijski krajini in ponekod v Avstriji .Do njene
naturalizacije je očitno lahko prišlo na več krajih iz
številnih gojenih populacij, ki v glavnem uspešno
semenijo. K širjenju pripomore tudi razpošiljanje semen
iz semenarn po pošti.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Naobmočju
množičnega uspevanja je japonska medvejka, ponekod
skupaj z japonskim kosteničjem skoraj popolnoma
nadomestila avtohtone vrste v podrasti gozdov, kar je
zlasti očitno na mestih posek, ob gozdnih robovih in na
redko rabljenih kolovozih, kjer so tla mestoma
popolnoma prekrita z njenimi kalicami. Očitno je torej,
da se ta vrsta sicer ne širi zelo hitro, da pa se na njej
ustreznih rastiščih zelo dobro zasidra in je njeno
iztrebljenje praktično nemogoče.

Vplivi na zdravje ljudi: V Aziji so izvlečke japonske
medvejke uporabljali v ljudski medicini.

Vplivi na gospodarstvo: Neposreden vpliv ni znan
OPIS

Japonska medvejka je srednje visok
(0,5-2 m) in močno razrasel grm s
spiralasto nameščenimi
širokosuličastimi do jajčastosuličastimi
kratkopecljatimi listi z izrazito dvojno
ostronazobčanim listnim robom in na
zgornji strani vgreznjenimi listnimi
žilami.

Vrh enoletnih poganjkov je češuljasto
razvejan in nosi eno ali več sestavljenih
gostih češuljastih socvetij s številnimi
drobnimi svetlo- dotemnorožnatimi
cvetovi.

Cvetovi so zvezdasto somerni, 5-števni,
4-6 mm v premeru. Čašni listi so
obstojni, trikotasti. Rožnati venčni listi
po cvetenju odpadejo. Plod je
sestavljen iz več,navadno 5, mešičkov s
številnimi okoli 2 mm dolgimi
podolgastimi svetlorjavimi semeni.
Cveti poleti.
E NOLETNA SUHOLETNICA
( E RIGERON ANNUUS )

Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika.

Poti vnosa in širjenje: V Evropo naj bi vrsto prvič prinesli
konec 17. stoletja kot okrasno rastlino, po Evropi se je
razširila v drugi polovici 18. stoletja, v začetku 19.
stoletja pa so jo omenjale že vse srednjeevropske Flore.
Posebej hitro se je širila sredi 19. stoletja in v tem času
prodrla tudi globoko v alpske doline Avstrije in Švice.
(Hegi, 1913-18) V Evropi se vrste v okrasne namene že
dolgo ne goji več.
VPLIV

Vplivi na biotsko
domorodnih rastlin.
raznovrstnost:
izpodrivanje

Vplivi na zdravje ljudi: ‐

Vplivi na gospodarstvo: Enoletna suholetnica je
agresiven plevel, ki se ponekod pojavlja množično tudi
na travnikih: ima slabo do depresivno krmno vrednost,
kar negativno vpliva na živino.
OPIS

Enoletna suholetnica spada v družin
o košarnic (Asteraceae).

Je eno‐ ali dvoletnica do trajnica, 4
0‐100 (‐150) cm visoka. Steblo je po
končno, raztreseno dlakavo, zgoraj r
azvejeno.

Listi so spiralasto nameščeni, šibko d
lakavi, dolnji narobe jajčast, pecljati,
do 10 cm dolgi, s krilatimi peclji. Zg
ornji stebelni listi so sedeči,suličasti
do črtalastosuličasti, nazobčani do c
elorobi, dlakavi, do 9 cm dolgi in do
2 cm široki.

Cvetovi so združeni v 15‐20 mm širo
ke koške, ti so številni. Ovojkovi listi
so suličasti, dolgokoničasti, redko dl
akavi. Cevasti cvetovi so številni, ru
meni, jezičasti cvetovi pa ozki, beli d
o bledovijolični, razločno daljši od o
vojka, razporejeni v več krogih.

Plodovi (rožke) so dolgi 1‐1.5 mm in
imajo kratko kodeljico iz ščetin.
O RJAŠKI DEŽEN
( H ERACLEUM
MANTEGAZZIANUM )

Območje naravne razširjenosti: Kavkaz in osrednja ter
jugozahodna Azija.

Poti vnosa in širjenje: Rastlina je bila vnešena v Francijo
kot medonosna rastlina in v Veliko Britanijo kot okrasna
rastlina že v 19. stoletju. Kmalu se je začela širiti, saj so
jo gojili kot medonosno oz. okrasno rastlino. Poleg
Francije in Velike Britanije je danes invazivna tudi v
Nemčiji, Belgiji, Švici in še nekaterih drugih evropskih
državah pa tudi v Severni Ameriki.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Gosti sestoji dežena tako
spremenijo ekološke razmere, da domorodno rastje ne more
več uspevati, posledično tudi na to domorodno rastje vezane
živali. Posledica izrivanja domorodne obrežne vegetacija je
povečana erozija rečnih obrežij, na katerih uspeva. V Sloveniji
večji negativni vplivi še niso bili ugotovljeni, vendar so s
širjenjem rastline pričakovani.

Vplivi na zdravje ljudi: Orjaški dežen je fototoksična rastlina:
rastlinski sok na koži v kombinaciji s sončno svetlobo oz. UVžarki povzroči fitofotodermatitis. Koža pordi, začnesrbeti, v dveh
dneh se razvijejo mehurji, za njimi pa ostanejo več let opazne
škrlatne brazgotine. Rastlinski sok v očeh povzroč izačasno ali
trajno slepoto.

Vplivi na gospodarstvo: Korenike dežena lahko poškodujejo
stavbe in druge objekte, kot so ceste, nasipi, jezovi... Veliki so
stroški za odstranjevanje rastline iz urbanih in suburbanih
naselij; stroški za sanacijo erodiranih obrežij; stroški za
zdravstveno oskrbo ljudi, obolelih za fotodermatitisom, ki ga
dežen povzroča.
OPIS

Orjaški dežen je predstavnik družine
kobulnic (Apiaceae).

Je trajnica z gomoljasto odebeljeno
koreniko, ki lahko sega do 60 cm
globoko v tla. Nadzemni deli jeseni
odmrejo, pomladi pa iz korenike
poženejo novi poganjki.

Višina rastline je 2-5 (-7) m, steblo je
krepko, čeprav votlo, temno rdeče do
škrlatno lisasto, 3-8 (-10) cm v
premeru.

Listi so do 1 (1,7) m široki, globoko
dlanasto deljeni na 3 ali 5 pernato
deljenih rogljev. Tudi listni peclji so
lahko rdeče lisasti.

Beli ali zelenkastobeli cvetovi so
združeni v kobulasta socvetja, ki lahko
merijo do 1 m v premeru. Cveti od
pozne pomladi do sredine poletja.

Plodovi so suhi, ovalni, ozko krilati,
dolgi 1-1,5 cm in široko 0,6 .
D AVIDOVA BUDLEJA ALI
METULJNIK
( B UDDLEJA
DAVIDII )

Območje naravne razširjenosti: Osrednja in
jugozahodna Kitajska, do nadmorske višine 3500 m.

Poti vnosa in širjenje: Prve rastline Davidove budleje so
v Evropo prinesli v začetku 19. stoletja. Do konca 19.
stoletja je postala med vrtnarji že zelo priljubljena. Z
vrtov je prvič pobegnila okrog leta 1935 v Angliji.
Naturalizirala se je na območjih z apneno podlago in na
starih zidovih.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Gosti sestoji Davidove
budleje lahko negativno vplivajo na rast domačih vrst,
saj zavzemajo prostor in so konkurenca pri črpanju
mineralnih snovi iz podlage. Znano je, da vrsta zelo
uspešno privzema dušik iz podlage in ga skladišči
predvsem v listih.

Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani. Vrsto so ponekod
na Kitajskem uporabljali v ljudskem zdravilstvu.

Vplivi na gospodarstvo: Gojenje rastlin v okrasne
namene prinaša velike dobičkehortikulturni industriji.
Vrsta lahko negativno vpliva na rast mladih nasajenih
dreves na posekah in območjih pogozditev. Ponekod v
Evropi dela vrsta škodo na objektih v mestih, saj se
naseljuje v razpoke v zidovih.
OPIS

Davidova budleja je grm, ki ga
zaradi lepih socvetij, ki privabljajo
metulje, pogosto sadijo kot
okrasno rastlino. Sodi v družino
budlejevk.

Rastlina ima štiriroba stebla.
Razrast je grmasta, saj ni očitnega
glavnega poganjka.

Listi so nameščeni nasprotno,
kratkopecljati,
jajčastosuličaste,
redkeje podolgaste oblike.

Gornja površina listne ploskve
razvitih listov je temno zelena in
gola, spodnja dlakava in zato bele
do sivkaste barve. Listno dno je
klinasto.

Listi jeseni odpadejo, a jih takoj
nadomestijo novi, manjši dlakavi
listi, ki prezimijo.
V ODNA KUGA ALI RAČJA ZEL
( E LODEA CANADENSIS )

Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Poti vnosa in širjenje: Rastlina je bila v 19. stoletju
prinešena v Evropo. Najprej so jo v naravi opazili leta
1836 na Irskem. Od tam se je razširila po vsej Evropi,
razen na skrajni jug in vzhod.V Evropi je vrsta precej
pogosta, vendar so populacije od vnosa stabilna. Vodno
kugo so v naravo verjetno zanesli akvaristi. Zaradi
uspešnega vegetativnega razmnoževanja se lahko
manjši koščki rastlin širijo s pomočjo vodnih tokov ali z
nenamernim prenosom iz enega vodnega okolja v
drugega.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Vodna kuga v nekaterih
primerih popolnoma preraste večja ali manjša vodna
telesa in v njih tvori goste sestoje. S tem je neposredna
konkurenca avtohtonim makrofitom.

Vplivi na zdravje ljudi: Niso znani.

Vplivi na gospodarstvo: V primeru zelo množičnega
pojavljanja lahko povzroči težave z zmanjšanjem pretoka
in mašenjem vodnih kanalov ob hidroelektrarnah in
drugih primerih gospodarske rabe vode. Povzroča tudi
težave pri izvajanju vodnih športov in ribolova.
OPIS

Vodna kuga ,ki sodi v družino šejkovk
(Hydrocharitaceae)
je
rastlina
celinskih voda. Rastline vodne kuge
rastejo potopljene v vodi do globine
nekaj metrov.

Je trajnica z dolgimi razvejanimi
stebli. Zaradi razvejanosti stebel
lahko posamezne rastline zavzemajo
veliko površino in tvorijo goste
sestoje.

Listi so nameščeni v vretencih. So
sedeči, podolgaste oblike, dolžine do
enega centimetra. Listni rob je zelo
drobno nazobčan.

Cvetovi so drobni, bele do
bledorožnate barve. Razvijejo se na
koncu zelo dolgega cvetnega peclja,
ki požene iz zalistja.

Plod je glavica.
Č RNOPLODNI MRKAČ
( B IDENS FRONDOSA )

Območje naravne razširjenosti: črnoplodni mrkač izvira
iz Severne Amerike, kjer je razširjen od severa Kanade
do juga ZDA, tujeroden pa je v Evropi.

Poti vnosa in širjenje: Prvi znani podatki o pojavljanju
črnoplodnega mrkača v Evropi so iz Montpelliera v
Franciji (1762), v 19. stoletju je bil najden v Italiji,
Nemčiji, na Poljskem in na Portugalskem. V 20. stoletju
se je širil in postal naturaliziran še v nekaterih drugih
evropskih državah (npr. Nizozemska, Luksemburg,
Švica, Avstrija, češka, Slovaška, BIH...).
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost:črnoplodni mrka lahko
izpodriva naravno obrežno floro, zlasti sorodne
domorodne vrste, ki rastejo na podobnih rastiščih.

Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani.

Vplivi na gospodarstvo: Možno je širjenje vrste na
vlažnejše pašnike in polja, kjer lahko povzroča škodo v
kmetijstvu.
OPIS

Kot vsi mrkači slovenske flore je tudi
črnoplodni mrkač enoletna rastlina z
nasprotno nameščenimi listi.

Zraste od 30 do 120 cm visoko,
nekoliko štirirobo steblo pa je pogosto
razraslo že v spodnjem delu. Vsaj
spodnji listi so enkrat pernato deljeni,
listni peclji niso krilati.

Listni roglji so kratko pecljati, vsaj
končni rogelj ima razločen, nad 5 mm
dolg pecelj. Roglji niso krpati kot pri
nekaterih drugih vrstah, temveč so
dolgo koničasti in z grobo nažaganim
robom. Zaradi velike podobnosti z
drugimi vrstami mrkačev ga je v
vegetativnem stanju, brez razvitih
cvetov oz. plodov, skoraj nemogoče
razlikovati.

Cvetovi so združeni v 8-15 (20) mm
široka glavičasta socvetja (koške), ki so
širša kot dolga.
J APONSKO KOSTENIČJE
( L ONICERA
JAPONICA
T HUNB )

Območje naravne razširjenosti: vzhodna Azija

Poti vnosa in širjenje: Nekaj sorodnih vrst že od
nekdaj sadijo tudi kot okras in jih tako iz njihove
domovine razširjajo po vsem svetu. Tako so razširili
tudi japonsko kosteničje v vse zmerne do tople
predele sveta, kjer se je ponekod naturaliziralo in
postalo nadležno (npr. v Severni Ameriki). Enako se je
zgodilo tudi v večini evropskih držav.Prvi podatki o
podivjanem uspevanju japonskega kosteničja v Srednji
Evropi segajo v začetek 20. stoletja, ko se je
začelosubspontano širjenje v jugovzhodni Švic
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: S preraščanjem grmovja
in močnim senčenjem zaduši praktično vse, kar rase pod
njim.

Vplivi na zdravje ljudi: niso znani.

Vplivi na gospodarstvo: Problematičen bi utegnil biti
pojav v drevesnicah.
OPIS

Ta vrsta kosteničja ima podolgaste do
suliþčaste liste, s prisekanim do
srčastimdnom. Mladi listi so sprva
dlakavi, kasneje ogolijo ali ostanejo
rahlo dlakavi le po spodnji strani.

Listni pecelj štrleče dlakav, dolg 4-8
mm. Dolnji stebelni listi so neredko
pernato krpati, spominjajo na liste
hrasta.

Cvetovi, ki se v malocvetnih socvetjih
razvijejo pri vrhu poganjkov, imajo
belorožnat venec, velik od 3 do 5 cm, z
ukrivljeno spodnjo ustno in so
intenzivnega, vendar prijetnega vonja.

Cvetovi se po oploditvi razvijejo v črne
jagode. Pod zemljo ima japonsko
kosteničje močno in razraslo koreniko,
zaradi katere tudi poskusi
izkoreninjanja navadno niso uspešni
P ELINOLISTNA ŽVRKLJA ALI
AMBROZIJA
( A MBROSIA
ARTEMISIIFOLIA )

Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Poti vnosa in širjenje: Vnos v Evropo in kasnejše
širjenje nenamerno, kot plevelna primes žitu, oljnicam
in ptičji krmi. Po ustalitvi se je vrsta širila vzdolž
prometnih koridorjev, verjetno tudi s pomočjo strojne
košnje. Poleg prenosa z mehanizacijo je danes zelo
pomemben za širjenje prenos kontaminirane prsti na
velike razdalje.
VPLIV

Vplivi na biotsko raznovrstnost: Izpodrivanje avtohtone
vegetacije suhih ruderalnih mest, bolj naravovarstveno
problematična bi utegnila biti na suhih delih prodišč in ob
morebitnem pojavljanju na suhih traviščih, vendar slednje za
zdaj ni verjetno.

Vplivi na zdravje ljudi: Pelod žvrklje je močno alergogen in kot
tak najpomembnejši povzročitelj jesenske oblike senenega
nahoda, v velikih količinah se pojavlja ves avgust in september,
le malo pa od julija dalje .Problematičen je tudi prenos peloda z
vetrom na dolge razdalje. Poročajo tudi o kožnih alergičnih
reakcijah zaradi stika z žvrkljo.

Vplivi na gospodarstvo: Neposredno kot trdoživ plevel
predvsem med koruzo, posredno preko pojava alergijskega
senenega nahoda, ki povzroča resne težave velikemu številu
ljudi.
OPIS

Pelinolistna žvrklja je enoletnica,
ki se pogosto pojavlja množično.

V odvisnosti od gostote rasti je
lahko različno visoka in razrasla, v
glavnem od nekaj dm do 2 m.

Listi so spiralasto nameščeni,
večinoma dvakrat pernato deljeni
z ozkimi suličastimi do črtalastimi
roglji.

Na vrhu poganjkov se razvije dolgo
klasasto socvetje z moškimi koški,
ti so kimasti, z zraslimi ovojkovimi
listi in nekaj 10 moškimi cvetovi, iz
katerih med cvetenjem molijo
prašniki.

Ženskih koškov je malo, razvijejo
se nižje na poganjkih, obdani z
nekaj podpornimi listi.