JAVNI PROGRAM Predstavitev predmetnika KLAVIR VIOLINA TUBA FLAVTA ORGLE VIOLA PETJE KLARINET KITARA VIOLONČELO SAKSOFON HARFA KONTRABAS ROG FAGOT TROBENTA KLJUNASTA FLAVTA OBOA POZAVNA NAUK O GLASBI HARMONIKA Predšolska glasbena vzgoja Glasbena pripravnica.
Download ReportTranscript JAVNI PROGRAM Predstavitev predmetnika KLAVIR VIOLINA TUBA FLAVTA ORGLE VIOLA PETJE KLARINET KITARA VIOLONČELO SAKSOFON HARFA KONTRABAS ROG FAGOT TROBENTA KLJUNASTA FLAVTA OBOA POZAVNA NAUK O GLASBI HARMONIKA Predšolska glasbena vzgoja Glasbena pripravnica.
JAVNI PROGRAM Predstavitev predmetnika KLAVIR VIOLINA TUBA FLAVTA ORGLE VIOLA PETJE KLARINET KITARA VIOLONČELO SAKSOFON HARFA KONTRABAS ROG FAGOT TROBENTA KLJUNASTA FLAVTA OBOA POZAVNA NAUK O GLASBI HARMONIKA Predšolska glasbena vzgoja Glasbena pripravnica KLAVIR 6+2 Klavir je inštrument, ki je globoko vpet v evropsko kulturno zgodovino in je eden nosilcev razvoja klasične glasbe. Evropska zgodovina, umetnost in kultura so področja, ki opisujejo in definirajo naše bistvo ter vrednote; in klasična glasba s klavirsko vred je pomemben del tega sistema. Pouk klavirja je torej mnogo več kot razvoj veščine - neposredno vpliva na razvoj mlade osebnosti in ji pomaga najti mesto v prostoru in času. ORGLE 2+2 Orgle spremljajo evropsko kulturo že več kot tisočletje in se ponašajo z izjemno obsežnim zapisanim repertoarjem, ki obsega čez sedem stoletij. S tem so orgle eden izmed bistvenih razpoznavnih znakov evropske civilizacije, ki med vsemi še dandanes uporabljanimi glasbili posega najdlje v daljna pretekla stoletja ter odkriva neštete obraze evropske kulture. V dolgoletnem razvoju instrumenta se je pod vplivom različnih kulturnih in družbenih okolij oblikovalo izjemno veliko število različnih tipov orgel in tako lahko danes govorimo o skupini instrumentov, združenih pod oznako orgle, katerim je skupen predvsem način oblikovanja zvoka (po pritisku na tipko zrak napolni piščal). Vsi ostali parametri (povezava med tipko in piščaljo, velikost instrumenta, registri) so se na dolgi poti po zgodovini spreminjali in se prilagajali takratnim glasbenim okusom ter stopnji tehničnega razvoja. Orgle so bile zaradi veličastnega zvoka, izjemne raznolikosti in dejstva, da so bile dolgo časa eden najzapletenejših strojev, s katerim se je soočal človek, pogosto imenovane "kraljica instrumentov". Bolj kot "prevlada" nad ostalimi instrumenti pa je v današnjem času pomembno dejstvo, da lahko nastopajo v popolnoma različnih vlogah (solistično muziciranje, baročni Basso continuo, romantična komorna glasba, sodobna avantgarda, cerkvena glasba) in tako še vedno predstavljajo ogledalo glasbenega življenja in pa celotne družbe. VIOLINA 6+2 Osnovna oblika violine, ki že štiri stoletja ostaja nespremenjena, zagotavlja popolno funkcionalnost tega sopranskega godalnega inštrumenta, v želji po iskanju popolnejšega zvoka pa se je razvila tudi današnja podoba violinskega loka. V rokah veščega izvajalca razkriva najrazličnejše odtenke človekovega emocionalnega sveta. V spodnjem, srednjem in zgornjem registru se skrivajo sijajne možnosti za tonske odtenke od lirskega, spevnega, toplega tona prek lahkotnih, dovršenih figur do mogočnih tonskih razsežnosti. Čeprav je violina v svoji samobitnosti melodična, v določenih okvirih ponuja možnosti igranja sozvočij in akordov. Poleg njene pomembne vloge v komornih zasedbah, ki jo je ohranila še iz časov prvih korakov v instrumentalni glasbi, jo je razvoj violinske igre uvrstil med prve solistične inštrumente. Bogata literatura za violino solo, violino in klavir ter violino in orkester je danes izziv za mnoge izvrstne violiniste po vsem svetu. Nenadomestljiva je v komornem in simfoničnem orkestru. Nenazadnje je violina zastopana v slovenski ljudski glasbi, igra pa tudi pomembno vlogo v negovanju ljubiteljske glasbene kulture 6+2 VIOLONČELO Violončelo (skrajšano čelo) spada v družino godal in se je v svoji sedanji podobi oblikoval v 16. stoletju. Najprej se je pri igranju držal med koleni, šele 1860 je D. Popper uporabil konico, s katero je uprt v tla. Njegov dolgoletni "predhodnik" viola da gamba je bil spremljevalni in solistični inštrument. V 17. stoletju se violončelo pojavlja kot orkestralni inštrument in se kot solistični še vedno uporablja viola da gamba. Zaradi večjih tehničnih zmožnosti in boljšega zvena začenja prevladovati viola da gambo, ki pa se s svojim nežnim in zastrtim tonom ni mogla meriti z violončelom. In tako se do tedaj samo orkestralni inštrument počasi razvije v solističnega. V tem času se pojavljajo že tudi prve skladbe za violončelo in leta 1741 se v Parizu pojavi tudi prvi učbenik zanj. Z leti se je razvil v virtuozen inštrument, za katerega so pisali mnogi znani skladatelji. Violončelo je nepogrešljiv inštrument v orkestrih, različnih komornih skupinah in kot solistični inštrument. VIOLA V najširšem pomenu besede predstavlja arhetip vseh godal. Razvoj godal je obsegal različne tipe viol. Današnja oblika se je v 16. stoletju v Italiji razvila iz Viole da braccia. -e danes tako zasledimo razli na poimenovanja viole; nemško Bratsche, francosko Alto in italijansko Alta. Trup instrumentase razteza od 38 do 46 cm. Viola tako predstavlja medialni glas med violino in violončelom. Igranje na violo izvajamo s podobno anatomsko držo kot pri violini. Večji instrument takšnega načina igranja ne bi več omogočal. Zaradi primankljaja volumna je potrebno posvetiti posebno pozornost tonski produkciji in odzivnosti instrumenta. Akusti na lega altovskega registra omogoča izreden barvni diapazon od svetlega sopranskega preko zastrtega altovskega do prodornega tenorskega glasu. V zadnjih sto letih je viola doživela izredno emancipacijo kot solistični instrument, saj omogoča prefinjene kantilene, bravurozne figure in sozvočij in akordično igro. Pomembno vlogo v komornih zasedbah in orkestrih si je viola zagotovila že v času prvih korakov v instrumentalni glasbi. Vendar pa je bila v senci violine mnogokrat zapostavljena zato je literatura za violo manj razkošna kot violinska, pa vendar zelo bogata. Prav tako je viola zastopana v mnogih folklornih glasbah sosednjih narodov. 6 KONTRABAS 4+2 Kontrabas je največji in po zvoku najnižji godalni inštrument v današnjem orkestru. Za razliko od drugih godal je kontrabas uglašen v kvartah. Razvil se je iz viole da gamba in v glavnem obdržal obliko trupa z ravnim dnom in širokim obodom. Znan je že od XVI. stoletja dalje, v instrumentalne zasedbe pa so ga uvrstili v XVII. stoletju. V XVIII. in XIX. stoletju so naredili kontrabas s šestimi strunami. Kontrabas v današnjem času uporabljajo vse instrumentalne zasedbe, posebno mesto pa si je izboril v jazzu, in to kot ritmični inštrument največ kot tolkalo, saj ga izvajalec največkrat igra brez loka v piccicato tehniki. To tehniko so nekateri vrtuozi na kontrabasu razvili do popolnosti (Bill Johnson, O. Pettiford, Ch. Mingus). KITARA ŠEST STRUN Kitara pripravi sanje v jok. Ihtenje duš izgubljenih prihaja skozi njena okrogla usta. In kakor pajek plete veliko zvezdo, da bi lovila vzdihe, ki plavajo v mraku njenega, z lesom obdanega studenca. (Federico Garcia Lorca) 6+2 Kitara se je v svetu dolgo časa borila za svoj prostor med bolj uveljavljenimi inštrumenti. Ta prostor ji nedvomno pripada, saj so prve instrumentalne skladbe v zgodovini pisane ravno za predhodnici kitare - vijuelo in lutnjo. Največji renesančni in baročni skladatelji so temu inštrumentu posve ali mnogo del. Kitari se odlično prilegajo tako homofone kot polifone skladbe. Velik razcvet je doživela v obdobju klasicizma, vendar so jo dinamične zahteve romantike potisnile v ozadje. Poznoromantični skladatelji, pripadniki nacionalnih šol, so se ji začeli znova posvečati, sodobni skladatelji in kitarski virtuozi 20. stoletja pa so ji povrnili stari ugled. Priljubljenost kitare je čedalje ve ja, saj se ta lahki prenosni inštrument nežnega in krhkega zvoka, a velike izrazne moči, za vedno naseli v srca poslušalcev. Kitara je večna inspiracija in simbol glasbe, umetnosti in ljubezni. Zato se kitara poučuje v svetu in pri nas na vseh stopnjah glasbenega izobraževanja. HARFA Harfa je eden najstarejših inštrumentov z najbogatejšo zgodovino razvoja in sega v četrto tisočletje pred našim štetjem. Poznali so jo vsi kulturni narodi antike. Njen razvoj jo je z nenehnim dodajanjem strun iz preprostega toka prek kotne, trikotne, kromatične in kljukaste harfe v 19. stoletju pripeljal do današnje pedalne harfe. Ta "sanjski inštrument" (Platon), ki ga je ščitila boginja Hathor, je skozi vso zgodovini užival poseben ugled. Prve zapisane skladbe so nastale v baroku in renesansi, pravi razcvet pa je harfa doživela s številnimi koncertanti virtuozi v 19. stoletju. V 20. stoletju je pomembna kot solo, komorni in orkestrski inštrument. Utemeljitelj sodobne harfne igre Carlos Salzedo je zapisal: "Harfa pomeni v glasbi to, kar pomeni glasba v življenju ljudi." Prav zato želimo, da bi tudi harfa, čeprav je eden najdražjih inštrumentov, postala dostopna učencem glasbenih šol v Republiki Sloveniji, saj ima danes že zelo pomembno vlogo v vseh zvrsteh in stilih glasbene umetnosti. Njena izrazna moč je v načinu dotika s strunami tako napredovala, da ob njej začuti človek fizično in duševno popolnost, zato je močan vir osebnostnega oblikovanja mladega človeka. 6 PETJE 4+2 Solopetje je izraz, s katerim v vokalni glasbi imenujemo izvajalski način petja in se uporablja predvsem v šolstvu.Razlog za uporabo tega izraza je tudi zaradi mnogih pevskih načinov in zvrsti, npr. petje v pevskem zboru, šansonsko in zabavnoglasbeno, rockersko petje, koralno petje, metalsko »lajanje« itd. Izobraženi solopevec bo večinoma izvajal dela klasične glasbe, pel v operi ali kot solist. Šola solopetja obsega vokalno tehniko pravilnega petja (s prepono) in dihanja, pravilne telesne drže, uporabe akustičnih delov telesa (nosna votlina), minimalnega naprezanja glasilk, spoznavajne sposobnosti svojega glasu (razpon, barvo) itd. Za razliko od instrumentalnega glasbenega izobraževanja, kjer so za začetek študija zaželjena že zgodnja otroška leta, se študij solopetja začne šele po dokončani mutaciji glasu. Tako začenjajo s tem študijem večinoma pevsko nadarjeni glasbeniki z močnim in čistim glasom, ki že imajo vsaj osnovno glasbeno izobrazbo in so tako sposobni brati note. Profesionalne pevce resne glasbe večinoma nazivamo z izrazi tenorist, sopranistka, basist, altistka, itd., in manjkrat z izrazom solopevec, v praksi klasične glasbe pa delamo razlike še med koncertnimi, opernimi in zborovskimi pevci. HARMONIKA 6+2 Harmonika je v primerjavi z nekaterimi drugimi tradicionalnimi inštrumenti razmeroma mlad inštrument, saj jo je Nemec F. Buschmann skonstruiral šele leta 1821. Razvoj je šel prek različnih modelov inštrumenta do harmonike s standardnimi basi (SB, M II), od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje pa tudi do harmonike z melodijskimi basi (MB, BB, M III). Razvoj literature in kultura igre sta s tem dobila nov polet in dvignila izvajalsko kakovost. Mnogi sodobni komponisti so v tesnem sodelovanju z vodilnimi harmonikarji ustvarili dovolj velik repertoar tako instruktivne kot koncertne literature in tako zagotovili vrhunski razvoj inštrumenta. Za vsestranski glasbeni razvoj u encev je pomemben izbor ustrezne literature. Najve jega pomena za uveljavljanje inštrumenta je igranje izvirnih skladb, ki so za ele množi no nastajati v šestdesetih letih 20. stoletja. Ker harmonika iz starejših obdobij nima lastne literature, izvajanje skladb starih mojstrov iz obdobij renesanse, baroka in delno predklasike pa je za oblikovanje dobrega muziciranja pomembno tudi na harmoniki, tega podro ja nikakor ne bi smeli zanemarjati. Za izvajanje te glasbe je primernejša harmonika z melodijskimi basi. FLAVTA 4+2 Flavta je pihalni inštrument. Razvila se je iz preprostih piščali. Arheološke izkopanine pričajo, da so jih uporabljali že v prazgodovini. Skozi tisočletja se je spreminjala. Dobivala je nove oblike in imena. Tako se je iz preproste pastirske piščali razvila v sodoben inštrument, narejen iz plemenitih kovin O srebra, zlata ali platine. Svoje ime je dobila iz staroprovansalske besede "flaut". V 14. stol. je v zapisih prvi omenjena prečna flavta "flavto traverso". Za 18. stol. lahko rečemo, da je zlata doba flavte. V baroku se je uveljavila kot solistični in orkestrski inštrument.. Veliki glasbeni ustvarjalci te dobe (J. S. Bach, Händel, Telemann) so dali flavti zelo pomembno literaturo. V 19. stol. so se zgodile bistvene spremembe v konstrukciji flavte s sistemom zaklopk, ki ga je leta 1832 uvedel Theobald Boehm (1794-1881). Temu velikemu flavtistu in genialnemu izdelovalcu flavt gre zasluga za današnjo obliko flavte z zaklopkami. Flavta je zaradi specifičnega tona in izjemnih tehniških zmogljivosti priljubljen solistični in orkestrski inštrument. Družino flavt sestavljajo: piccolo, flavta, alt flavta, bas flavta, kontrabas flavta, subkontrabas flavta in flavta d`amore. 6+2 KLJUNASTA FLAVTA Začetek kljunaste flavte (ital. flauto dolce, fr. flute a bec, angl. recorder, nem. Blockflöte, Schnabelflöte) sega dale v zgodovino in je bila v rabi že pri primitivnih ljudstvih. V Evropi naj bi se pojavila v 11. stoletju (Francija). Z razvojem se je tehnično izpopolnila in uveljavila kot solistični in ansambelski inštrument v obdobjih od srednjega veka do baročne dobe. Ponovno se je uveljavila v novejšem času kot koncertni inštrument za izvajanje stare in sodobne glasbe. Pomembno vlogo dobiva tudi pri glasbeni vzgoji mladine. Družino kljunastih flavt sestavljajo sopranino, sopran, alt, tenor, bas in veliki bas. KLARINET 4+2 Tudi klarinet ima svoj zgodovinski razvoj, ki pa ni vezan na pastirsko življenje, na lov, vojno in ples, kot so nanje vezani flavta, oboa, trobenta in tolkala. Med orkestrskimi inštrumenti je najmlajši in ima najbolj izvirno zgradbo. Klarinet (it. clarinetto) je pihalo z enojnim jezi kom in cilindri no cevjo. Izumil ga je leta 1700 Chr. Denner iz Nürnberga, tako da je prvotnemu chalumeaju dodal luknjico za prepihovanje in nekaj luknjic za nižje tone. Ker je inštrument nadomestil tedaj že opuš eno vlogo visoke trobente (clarino), je od tod prevzel ime. Leta 1884 je klarinet prevzel Böhmov sistem zaklopk. V orkester sta ga uvedla J. Ph. Rameau v Franciji in J. Stamitz v Nem iji. Družino klarinetov sestavljajo sopranino As, sopranino Es, klarinet B, klarinet A, basetni rog F, altklarinet Es, basklarinet B, kontrabas klarinet B in oktokontrabas klarinet B. SAKSOFON 4+2 Saksofon je inštrument, nastal v obdobju visoke romantike (19.stol) in ni različek klarineta, kot nekateri zmotno mislijo. Adolf Sax, belgijski izdelovalec inštrumentov, ga je ustvaril kot povezavo med lesenimi pihali in kovinskimi trobili v pihalnem orkestru. Za razliko od klarineta, ki ima cilindrično cev, je njegova konusna, zato je tudi način ustvarjanja tona drugačen kot pri njem. Družino saksofonov sestavljajo: sopranino (Es), sopran (B), alt (Es), tenor (B), bariton (Es) in bas (B). Obstaja tudi nekaj primerkov kontrabas saksofona, vendar se v praksi izredno redko uporablja. OBOA 6+2 Oboa (franc. hautbois, angl. in nem. oboe) je lesen pihalni inštrument z dvojnim jezičkom (ustnikom). Predniki oboe so inštrumenti, zasnovani na principu dvojnega jezička in so že pri starih Grkih in Rimljanih veljali za najvažnejše pihalne inštrumente (aulos, tibia). V Evropi se je oboa pojavila okoli leta 1200, vendar je dobila svojo tipično obliko v sredini 17. stoletja. Mehanizem je bil takrat še zelo poenostavljen, tonski obseg pa je bil od c1 do d3. Današnjo obliko oboe poznamo od leta 1882 (izdelana v Parizu) in je kot takšna bila sprejeta po celem svetu (model "konzervatorij"). Današnji tonski obseg je od h do g3. V družino spadajo še angleški rog (f), oboa d`amore (a) in hekelfon (basovska oboa). FAGOT 4+2 Fagot (it. fagotto, angl. basson) je inštrument iz lesa z dvojnim trsnim jezičkom. Pojavil se je v 16. stoletju. Fagot so najprej gradili v vseh zvočnih legah, danes pa je v uporabi le kot basovsko glasbilo. Obseg ima od 1B do es2. Od srede 17. stoletja so ga uporabljali kot orkestrski inštrument, v 18. stoletju pa tudi kot solistični inštrument. V družini sta še kontrafagot, ki je uglašen oktavo nižje, in v novejšem času še otroški fagot (Quintfagott). TROBENTA 4+2 Omemba trobente sega v biblični čas, njen zvok je spremljal zgodovino človeštva skozi vsa stoletja. Naj si bodo trobente Jeriha ali egipčanske, kar pričata dve iz Tutankamonovih časov. Uporabljali so jih Asirci in židje, pri antičnih narodih se uporabljajo kot ritualni ali ritmični inštrumenti. V srednjem veku zasledimo trobento v Pesmi o Rolandu (zgodnje 12. stol.). V baroku zablesti z glasbo, ki so jo pisali zanjo J. S. Bach., G. F. Haendel, G. P. Teleman. Haydn ji je posvetil znameniti koncert v obdobju klasike, sledi mu J. N. Hummel. V 19. stoletju je z iznajdbo ventilov možno igranje kromatike in s tem trobenta potrdi svojo zvočnost. Veliki mojstri glasbe so ji posvečali vedno več pozornosti in jo enakovredno z drugimi inštrumenti uvrščali v svoje partiture. Med prvimi so bili Mešerber, Berlioz in Wagner. Igranje pa postaja vedno bolj virtuozno in vrhunsko. Mirno se lahko pomeri s pihali in godali v orkestru. Virtuozi, kot so M. Andre, H. Handerberger, L. Armstrong, so vplivali na razširjenost po celem svetu, igrati nanjo pa je mogoče tako reko vse - od klasike do jazza in moderne glasbe. Občutiti in zaigrati v stilu, ki mu pripada, postavlja trobentačem vedno nove in kompleksnejše naloge. POZAVNA 4+2 Pozavna izvira iz Azije in spada med najstarejše inštrumente nasploh. Dokazano je, da je pratip obstajal že v predzgodovinski dobi. Hebrejci so ga imenovali hazozeroth, Indusi karana in Rimljani bucina oz. tuba directa. V tem času se je uporabljala za religiozne namene in v vojnih svečanostih. Domovina sodobne pozavne je Italija in Nemčija. To dokazujeta obe imeni: trombone po italijansko pomeni velika tuba in pozavna izvira iz spreminjanja staronemškega imena za trobento: busine, busune, busaune, posaune. S svojim genialno preprostim mehanizmom na poteg se zdi, da so jo do zdajšnje oblike razvili že v 15. stol. ali še prej. Prvi dokazi o obstoju srednjeveške, nato renesančne pozavne so tam nekje iz l. 1460. Nastala je iz trobente, na kakršno so igrali potujoči glasbeniki minstreli, in hitro našla prostor v cerkveni glasbi, saj je s svojo zvonkostjo bila zanjo zelo primerna. Vrh je glasba za pozavno dosegla okrog leta 1600 v Benetkah v čudovitih canzonah, ki jih je za cerkev sv. Marka pisal Giovanni Gabrieli. Danes so še v uporabi altovska, tenorska in basovska pozavna; tu in tam tudi kontrabasovska pozavna. ROG 4+2 Primitivni rogovi, iz katerih se je skozi mnoge variante razvil današnji inštrument, sega v predzgodovinsko obdobje. Še danes pa takšne inštrumente, narejene predvsem iz živalskih rogov, uporabljajo nekateri zunajevropski narodi pri svojih obredih. Rimljani so izdelovali kovinske rogove, ki so jih uporabljali ob različnih priložnostih. V zgodnjem srednjem veku se pojavijo preprosto in lahno zaviti rogovi v obliki živalskih rogov, vendar ni znano, da bi jih uporabljali v glasbene namene, temveč verjetno pri lovu ali drugih priložnostih. V operni literaturi se lovski rogovi prvič pojavijo leta 1637 v operi Erminija sul Giordano skladatelja M. A. Rossija. Približna oblika današnjega roga z dvainpolkrat zavito cevjo se je pojavila v Franciji okoli leta 1660. V partiturah srečujemo naziv "tromba o corno". Uporabljali pa so tudi druge nazive kot "corno dacaccia" in "corno par force". Sredi 18. stoletja se konstrukcija roga znatno menja. Cev postaja konična, odmevnik večji in ustnik je lijakast. Zvok je postal mehkejši in nežnejši. Takšen rog, imenovan Inventionshorn, je izumil A. J. Hampel, ki je uvedel tudi tehniko dušenja tona z desno roko, kar je omogočilo dosego tona med prepihovalnimi toni in diatoničnim izvajanjem glasbe. Klasična orkestralna literatura je rog uporabljala bolj za izpopolnjevanje harmonij v srednjem registru. Večjo melodično vlogo pa je že opaziti v Beethovnovih simfonijah. Z izumitvijo ventilov (H. Stolzel, 1815) je odpadla težava izenačitve zvoka med dušenimi in odprtimi toni. Izum je izpopolnil F. Sattler, 1819. Tako je rog postal tehnično gibkejši in intonančno zanesljivejši. Rogove z ventili so začeli uvajati v orkestre v dobi romantike. Po tem obdobju je rog začel dobivati vse pomembnejšo vlogo v orkestrih, vse pogosteje pa se uveljavlja kot solistični inštrument. Rog je danes nepogrešljiv inštrument v simfoničnih, pihalnih orkestrih in drugih glasbenih sestavih. Zvok roga je zelo bogat, saj ima med trobili najširši spekter alikvotnih tonov. Zaradi tega spada izvajalsko med najtežje inštrumente. Njegova barva zvoka omogoča bogat spekter karakternosti. Do danes se je tehnično nenehno izpopolnjeval. Danes je najpogosteje v rabi dvojni F/B-rog, ki je tehnično spretnejši in omogoča izvajanje zahtevnih, solističnih in orkestralnih partov. TUBA 4+2 Tuba skupaj z drugimi koničnimi trobili s kotlastim ustnikom in široko menzurirano cevjo zavzema zelo široko področje glasbil. Gre za izbor (consort) med seboj zvokovno enovitih in uravnoteženih trobil od sopraninske do kontrabasovske različice, katerih skupen izvor je stari vojaški signalni rog ali ilbugells. Vsa ta glasbila, vključno s tubo kot morda najbolj znanem predstavniku te široke družine, so sorazmerno mladega porekla, ki seže nekako v trideseta leta 19. stoletja, hkrati pa so sad neverjetne izumiteljske in graditeljske mrzlice tedanjih izdelovalcev, ki so, opogumljeni z izumom sistema ventilov na trobilih, jeli iskati glasbila, ki bi s svojimi zvokovnimi in tehničnimi sposobnostmi, pa z zvokovno in registrsko uravnoteženostjo predstavljali nosilce glavnih melodičnih linij, glavne kontramelodije, nevsiljivo harmonsko spremljavo ter čvrst in voluminozen bas, skratka nekakšen trobilski ekvivalent godalnemu korpusu v takrat hitro se razvijajočih pihalnih orkestrih. NAUK O GLASBI 6+2 Nauk o glasbi s kompleksnimi glasbenimi dejavnostmi spodbuja razvoj glasbenega posluha, glasbenih sposobnosti, spretnosti in znanj. Učence uvaja v razumevanje glasbenega zapisa v reproduktivni in produktivni smeri. Načrtovan je skladno z otrokovimi kronološkimi in glasbenorazvojnimi zakonitostmi v starosti od sedem do dvanajst let. Pouk je skupinski, zato vključuje vse elemente socializacije, z glasbenega vidika pa terja prilagajanje lastne muzikalnosti skupinskemu delu. GLASBENA ŠOLA LJUBLJANA VIČ – RUDNIK