Slide 1

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 2

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 3

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 4

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 5

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 6

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 7

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 8

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 9

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 10

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 11

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 12

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 13

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 14

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 15

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 16

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 17

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)


Slide 18

Interpretacija avtobiografij v
muzejih
Vloga, pomen in perspektive avtobiografskega gradiva
v muzejih
dr. Breda Čebulj Sajko, znanstvena svetnica, svetovalka
IX, ZRC SAZU, Ljubljana; [email protected]

Definicija avtobiografije
- Osebna enkratna, neponovljiva pripoved
posameznika o svojem življenju v prvi osebi
- Življenjska zgodba /pripoved o sebi in drugih
- Konstrukcija izpovedane selektivne subjektivne
resnice o objektivnih danostih, dejstvih
- Pestrost definicij glede na znanstvene discipline
(slavistika - fikcija, zgodovina – oralna zg. –
sekundarni vir, sociologija – kvalitativni vir,
etnologija – primarni vir, psihologija – primarni
vir, umetnostna zgodovina – interpretacija ozadij
umetn. ustvarjanja)

Namen zbiranja avtobiografij
1. zbrati čim več življenjskih zgodb iz istega
obdobja, kraja (primerjava) in s tem:
- ohraniti individualni spomin na preteklost
(„subjektivna historičnost“)
- ohraniti pogovorni ali zapisani jezik
pripovedovalcev
- ohraniti znanje, vedenje, zavedanje o
vsakdanjem poteku življenj pripovedovalcev

Pogoji za nastanek in zbiranje
avtobiografij
Avtobiografija se konstituira, če pripovedovalec:
• obvladuje kronološki potek svojega življenja
(individualni spomin)
• oblikuje lastno identiteto (odnos mi – drugi)
• se zaveda svojih vlog v okolju (biološke - ego,
družinske, sorodstvene, družbene; poklicne,
socialne, statusne ...)
• obstaja pristno zaupanje med izpraševalcem in
govorcem – avtorjem avtobiografije (etika,
nevarnost manipulacije)

Postopki zbiranja avtobiografij
1. terensko delo: zapisovanje ali snemanje
pogovorov in situ (zapis, diktafon, kamera)
2. Kabinetno delo: pripravljeni vprašalniki –
zapisani odgovori (po običajni ali elektronski
pošti)
3. Samoiniciativa pripovedovalca: avto/snemanje, spontano pisanje

Metode zbiranja avtobiografij
1. intervjuji:
• Nestrukturirani – spontani
• Polstrukturirani – delno usmerjeni
• Strukturirani – vodeni
2. Ankete
3. Pisno in fotografsko gradivo

Pomen zbiranja avtobiografij
Sooblikujejo:
- nacionalno identiteto
- nacionalni kolektivni spomin
- nacionalni zgodovinski spomin

Stanje avtobiografije danes
1. v znanstvenih disciplinah in strokovnem delu je
porast uporabe avtobiografij na področju:
-

migracij
vsakdanjega življenja
pogovornega jezika
interpretacij zgodovinskih dejstev
leposlovja

(Ena in ista življenjska zgodba je lahko vir za raziskovanje
različnih področij.)

INTERPRETACIJA AVTOBIOGRAFIJ V
MUZEJIH
Temelji na:
1. osebnih obiskih nekaterih muzejev in njihovih
razstav v Sloveniji
2. pregledovanju njihovih letnih programov (od
leta 2006 dalje)
3. pregledovanju muzejskih katalogov in
publikacij
4. seznanjanju s svetovnimi trendi na področju
„muzeologizacije“ avtobiografij

1. Obiski muzejev, razstav
- zbiranje ustnih virov, redkeje avtobiografij, predvsem v
muzejih, kjer je zaposlen etnolog
- redko načrtno zbiranje celotnih avtobiografij
- pogosto zbiranje pričevanj, spominov zgolj na določeno
temo razstave in na določen eksponat (večina muzejev;
poleg etnologov tudi zgodovinarji)
- slabo dokumentiranje avtobiografskih virov (različna
kategorizacija)
- pomanjkljivo teoretično znanje in neizdelan pristop pri
zbiranju zgodb; neenotna metodologija evidentiranja,
zbiranja, dokumentiranja, hranjenja, razstavljanja

Obiski muzejev, razstav
- želja kustosov in kustodinj po izobraževanju na
tem področju
- potreba po poenotenju definicij
avtobiografije, metod zbiranja, načinov
dokumentiranja
- Skoraj večinska uporaba izsekov iz
avtobiografij oz. pričevanj posameznikov za
pojasnjevanje ozadja, pomena razstavljene
teme in razstavljenega eksponata

2. Letni programi
- vpliv Unescove konvencije o varovanju nematerialne kulturne
dediščine (Pariz 2003; pri nas 2008)
- vpliv generalne konference ICOM v Seulu (2004)
- preskok od predmeta k „učlovečenju“ predmeta (uporaba
pričevanj) – razvidno v prijavah letnih programov od pribl. 2008 dalje
- od 2009 dalje skorajda ni razstave brez uporabe ustnih virov, ki pa
še niso avtobiografije
- 2011 – vpliv Icomove teme Muzeji in spomin (v ospredju pričevanja)
- z uvedbo termina „živa dediščina“(2009) = zmeda (mešanje termina
„živa dediščina“ s terminom „življenjska zgodba“)
- sistematično delo kustodiata za ustno zgodovino MNZ Slovenije od
l. 2003 dalje (urejene zbirke ustnih pričevanj)

3. Muzejske monografije, katalogi
- obsežno publicistična dejavnost na področju prezentacij
avtobiografij (mnogo bolj kot se to odraža v razstavni
dejavnosti)
- do sedaj pregledala delo in publikacije: PM Murska Sobota,
Posavski m. Brežice, Koroški PM, PM Ptuj, Slovenski gasilski
m., MNZ Celje, Belokranjski m., Pomorski m., PM Koper,
Gornjesavski m., Gorenjski m., M. radovljiške občine, Muzej
Ribnica, Idrijski m., M. Cerkno (Bolnica Franja), M. soške
fronte – Kobarid, Tržiški m., Loški m., Slov. šolski m., SEM,
MNZ Slovenije, Tehniški m. Slovenije, MGML, MAO ; (delo
po ostalih muzejih je v teku)
- večinoma objavljena pričevanja, spomini, tudi celotne
avtobiografije (še posebej: Posavski m., Pomorski m., SŠM,
MNZ Slo, PM Murska Sobota, Gornjesavski m., M. Ribnica

4. „Muzeologizacija“ avtobiografij v
svetu
Primeri:
- Joanneum Archive, Multimedia Collections Office of Memories (Graz, razstava albumov na temo 2.
svetovne vojne)
- Deutsches Auswanderer Haus, Bremerhaven Museum
(evropski muzej leta 2007, zgodbe izseljencev)
- Ellis Island Museum, New York, USA (zgodbe
priseljencev)
- Canadian War Museum, Human Library (Otawa,
zgodbe o miru)

ZAKLJUČEK
Po do sedaj pregledanem gradivu sklepam, da:
- se večinoma ne zbirajo življenjske zgodbe v celoti, le pričevanja,
spomini na določen dogodek v povezavi z nosilno temo razstave
- obstajajo koncepti muzejskih razstav, ki temeljijo sicer na izmišljenih
avtobiografijah (tudi na resničnih biografijah), ki nakazujejo
možnosti uporabe celovite življenjske zgodbe v muzejske namene
- uradne interpretacije avtobiografij v slovenskih muzejih zaenkrat še
ni, ker je sistematično zbiranje tovrstnega vira z namenom njegove
celovite predstavitve zelo redka (avtobiografija – umestitev v čas,
prostor in družbeno dogajanje; eksponat – obogatitev avtobiografije
in ne obratno, kot je to trenutno običajno). Avtobiografija torej še ni
razstavni eksponat.

Zaključek (2. del)
Predlagam:
- izdelavo evidence do sedaj zbranega avtobiografskega gradiva po
muzejih (na osnovi pregledanega dela je le-ta v nastajanju)
- izobraževanje (delno že dogovorjen program, ki bi ga bilo možno
izpeljati v okviru SMS)
- enoten sistem evidentiranja, zbiranja, dokumentiranja in hranjenja
avtobiografij v muzejih
- vzpostavitev enotnega digitalnega sistema za vnašanje posnetih in
transkribiranih avtobiografij v Nacionalni register avtobiografij
- možnost večkratnega uporabljanja posameznih segmentov ene in
iste zgodbe iz Registra za različne razstavne in primerjalne namene
- prve poskuse razstavljanja celovitih avtobiografij: izbor tipičnih
avtobiografij po posameznih regijah za npr. „zgodbo meseca“ v
muzeju (po principu „Vitrina meseca“)

Vprašaj, poslušaj, posnemi, zapiši, posreduj, ozavesti druge in sebe:
življenje vseh nas je neponovljivo, enkratno in minljivo. Vabljeni k
sodelovanju!

HVALA

Nekaj osnovne literature:

•
•
•

•
•
•

•

Čebulj Sajko, Breda: Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi, Ljubljana:
samozaložba, 1992
Čebulj Sajko, Breda: Kaj je avtobiografija. V: Razpotja izseljencev, Ljubljana: Založba ZRC,
2000
Koron, Alenka, Leban, Andrej (ur.): Avtobiografski diskurz, Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju,Ljubljana: Založba ZRC, ZRC
SAZU, 2011 (Studia Litteraria)
Makarovič, Marija in dr.: Resnice posameznikov,Po življenjskih pripovedih Kočevarjev
staroselcev in Slovencev s Kočevskega, Dolenjske Toplice: Društvo Kočevarjev
staroselcev, 2008
Počkar, Ivanka in dr.: Pohanca – časi na vasi, Artiče: Osnovna šola, 2006 (Pohanški
palimpseti, knj. 1)
Ramšak, Mojca, Makarovič, Marija (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj, Studi Slavi
št. 8, 1997
Ramšak, Mojca: Portret glasov, Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru
koroških Slovencev, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in
književnosti, 2003 (Borec , 55)