Transcript Obdobje pisnega jezika

ZGODOVINA JEZIKA
4. letnik tehniške gimnazije
© TŠC Kranj
Če ne bi imel svojega jezika, materinščine, tj. jezika, v katerem že od
rojstva razmišljam, ne bi znal govoriti o tem, kar v bistvu sem:
človek, ki čustvuje, ki ima rad, ki je jezen, ki razmišlja.
Drugi narodi so si svoje mesto in državnost izbojevali pretežno na bojnih
poljih, s politiko in diplomacijo, in ne z jezikom kot Slovenci. Zato je
slovenski jezik temelj in vezivo naše samobitnosti in narodne identitete
ter nas je ohranil kot narod.
Normalno je in nujno, da smo odprti v svet in da se poleg materinščine
učimo tudi tujih jezikov. Ta odprtost pa je rodovitna samo, če se
hkrati držimo svoje zakoreninjenosti v svojem domačem jeziku in če
dobro ali pa še bolje kakor za tuje jezike poskrbimo za svoj materni
jezik in njegov razvoj, za njegovo uveljavljanje.
Obdobje pisnega jezika
Od naselitve do 16. stoletja
© TŠC Kranj
Alpski Slovani, predniki Slovencev, so se naselili na novo ozemlje v dveh naselitvenih tokovih.
Naseljvanje je trajalo od 6. do začetka 9. stol. V tem času so naši predniki zavzeli ozemlje, ki
je segalo od zgornjega Jadranskega morja in Kolpe na jugu do Donave na severu ter od
Blatnega jezera na vzhodu skoraj do izvira Drave na zahodu. Zaradi obrambe pred Obri in
Bavarci je nastala prva slovenska država Karantanija. Ta se je po sto letih samostojnosti v
strahu pred Obri povezala z Bavarci in to samostojnost izgubila.Vključila se je v politično in
gospodarsko življenje evropskega zahoda. Od njega niso naši predniki dobili le nove družbene
ureditve, ampak tudi novo vero – krščanstvo.
Obdobje pisnega jezika
© TŠC Kranj
Bavarce in z njimi Slovence so okrog leta 740 premagali Franki, ki so takoj začeli s
pokristanjevnajem. Glavni misijonski središči sta bili nemški Salzburg
[salcburg] in romanski Oglej. Pokrščevalci so oznanjali vero v domačem
jeziku, to se pravi v jeziku ljudstva. V slovenščino so prevajali potrebna verska
besedila in niso bili nestrpni do starih poganskih obredov. Slednji so dobili le
krščansko vsebino in se kot taki ohranili še dolga stoletja, tako da so danes
znani kot krščanska praznovanja: koledovanje, jurjevanje, kresovanje in božič.
© TŠC Kranj
Slovenci v 9. stoletju
Obdobje pisnega jezika
© TŠC Kranj
Misijonarji so uporabljali poseben priročnik z natančnimi navodili, po katerem so
morali ljudem najprej predstaviti krščanski življenjski nazor, deset zapovedi,
pojasniti pojem krščanskega Boga in zagovarjati krščanstvo kot edino pravo
vero. Karel Veliki je določil, da morajo verniki znati veroizpoved, očenaš ter
glavne grehe in kreposti na pamet, in sicer v domačem jeziku.
Pokristjanjevanje pa ni zajelo le Slovencev, ampak tudi druge Slovane. Pri tem sta
pomembno vlogo odigrala Ciril in Metod.
Obdobje pisnega jezika
© TŠC Kranj
Slovenci v srednjem veku niso ustvarili književnih del, ki bi se lahko primerjala z
zahodno- in srednjeevropskimi besedili.
Razlog za to je bil družbeno-politične narave. Naši predniki namreč v tem času
niso imeli svojega plemstva in vitezov, v mestih so prevladovali prebivalci
nemške narodnosti.
Nastala pa so polliterarna besedila za cerkveno rabo, povezanega s
pokristjanjevanjem in obstajala je tradicija ustnega ljudskega slovstva.
Obdobje pisnega jezika
© TŠC Kranj
Med prvimi zapisi v slovenskem jeziku so:
1. Celovški ali Rateški rokopis
Nastal je okrog leta 1380 Ratečah na Gorenjskem, hranijo pa ga v celovškem
deželnem muzeju.
V njem so zapisane tri molitve: očenaš, apostolska vera in zdravamarija.
2. Stiški rokopis
Nastal je med letoma 1428 in 1440. Odkrili so ga v zborniku latinskih besedil , ki
so jih hranili v stiškem samostanu. Sestavljata ga dva dela:
1. del: molitev pred pridigo in Čaščena kraljica
Avtor je češki menih.
Obdobje pisnega jezika
© TŠC Kranj
- 2. del: obrazec splošne spovedi in prva kitica ljudske velikonočne cerkvene
pesmi.
Avtor je slovenski duhovnik, ki je uporabil mnoge dolenjske narečne izraze, pa
tudi germanizme.
Prve natisnjene slovenske besede pa so besede na letaku z nemško pesmijo, ki
govori proti uporniškim slovenskim kmetom v letu 1515. Zapisano je, kaj so
govorili uporniki: “stara pravda, “le vkup, le vkup, uboga gmajna”
Slovenske besede v nemški pesmi
«Hört wunder zu!
Der baurn unrue
Thet sich so ser auspraitten.
Aus irer gemain thetn si schrein:
Stara pravda!
——————————————
Der baurn list man nit vergist
Zu singen und zu schreiben …»
© TŠC Kranj
(«Pesem o slov. kmetih» iz 16. stoletja )
© TŠC Kranj
Brižinski spomeniki
Obdobje pisnega jezika
Brižinski spomeniki
© TŠC Kranj
Brižinski spomeniki spadajo med besedila pismenstva in predstavljajo prve zapise v
slovenskem jeziku.
Leta 1803 so v bavarskem mestu Freising (slov. Brižinje) našli zbornik
latinskih srednjeveških rokopisov in ga leta 1807 prenesli v münchensko
državno knjižnico. Tu pa so našli v njem troje zapisov v slovenskem jeziku:
Obdobje pisnega jezika
© TŠC Kranj
1. obrazec splošne spovedi
2. pridiga o grehu in pokori
3. obrazec splošne spovedi.
Ohranjeni rokopisi so nastali med leti 975 in 1039, verjetno na ozemlju okrog
Vrbskega jezera, kjer so imeli freisinški škofje svoje posesti. (v Freisingu je
bil do leta 994 škof Abraham – posestvo je imel tudi v Škofji Loki)
Zapisi niso izvirni, ampak zapisani po predlogah iz leta 800. V začetki 9. stol je
aachenski škofijski zbor sklenil, naj se kateheza (učenje verskih resnic)
odvija v ljudstvu razumljivem jeziku, po načelu
Obdobje pisnega jezika
Vsak jezik bo slavil Boga, kar je Karel Veliki uzakonil (umrl 814, pokopan v Aachnu).
Zato se je začelo prevajati nemške molitvene obrazce.
Tema besedil je verska in namenjena bogoslužju
Najpomembnejši je II. Brižinski spomenik, ki nosi naslov Pridiga o grehu in pokori.
BS so napisani v latinici, to je v črkopisu, ki so ga prvotno uporabljali za zapisovaaje latinskih
besedil, pozneje pa za zapisovanje
© TŠC Kranj
nelatinskih besedil v srednejevropskem in zahodnoevropskem kulturnem območju. Ker je pisava
nastala v obdobju Karla Velikega, se imenuje karolinška minuskula (Karolingi – frankovska
vladarska rodbina, minuskula – male črke v latinski abecedi)
Obdobje knjižnega jezika
© TŠC Kranj
BS so napisani v latinici, to je v črkopisu, ki so ga prvotno uporabljali
za zapisovnaje latinskih besedil, pozneje pa za zapisovanje
nelatinskih besedil v srednejevropskem in zahodnoevropskem
kulturnem območju. Ker je pisava nastala v obdobju Karla
Velikega, se imenuje karolinška minuskula (Karolingi – frankovska
vladarska rodbina, minuskula – male črke v latinski abecedi)
Obdobje knjižnega jezika
© TŠC Kranj
16. stoletje
Beseda reformacija izvira iz glagola reformirati (lat. reformare), to je preoblikovati,
dati novo obliko, preurediti, obnoviti.
Reformacija je bila veliko versko gibanje v Z Evropi v 16. stol.. Njeni pripadniki so
hoteli spremeniti cerkev v skladu s prvotnimi krščanskimi načeli, k čemur jih
je spodbujalo predvsem nemoralno življenje cerkvenih predstavnikov. Še
posebej so bili ljudje nezadovoljni s tem, da so duhovniki prodajali odpustke,
kar pomeni, da so vernikom odpuščali grehe v zameno za plačilo. To prodajo
je razglasil papež, ker mu je primanjkovalo denarja pri gradnji veličastne
cerkve sv. Petra v Rimu.
Obdobje knjižnega jezika
© TŠC Kranj
Samostani, cerkve in razne cerkvene ustanove so imeli v lasti večino zemlje. Velik
del duhovščine je dobro živel na račun meščanov in kmetov.
Beseda protestantizem izvira iz glagola protestirati (lat. protestare), to je ugovarjati
ali izražati nesoglasje s čim.
Protestantizem je skupno ime krščanskih veroizpovedi, ki so se v reformaciji
odcepile od katoliške cerkve. Protestanti so zahtevali, naj berejo verniki verska
besedila v svojem maternem jeziku. Menili so tudi, da lahko le z materinščino
ustrezno sodelujejo pri cerkvenih obredih. Trdili so namreč, da je duhovnik
vernikom svetovalec, ne pa posrednik med njimi in Bogom.
Obdobje knjižnega jezika
© TŠC Kranj
Zato so ukinili spoved, pri kateri “božji namestniki” odpuščajo grehe. Odpravili so
tudi celibat (pravilo, da se duhovniki ne smejo poročati), samostane in
čaščenje svetnikov.
Obdobje knjižnega jezika
© TŠC Kranj
Reformacija v Evropi
Proti napakam cerkve je prvi nastopil nemški duhovnik Martin Luther, ko je leta
1517 na vrata cerkve v Wittenbergu nabil 95 stavkov ali tez in v njih protestiral
proti prodaji odpustkov. S tem je v vsej Evropi sprožil plaz nastopov proti
papežu in rimokatoliški cerkvi. Luthru so sledili tudi drugi verski reformatorji,
ki so imeli na nekatera vprašanja drugačne poglede kot on. Nastalo je več
protestantskih ločin, najbolj znani so:
luterani, kalvinisti in anglikanci. Prvi so sledili Luthru, drugi Calvinu, tretji pa
se imenujejo po svoji domovini Angliji.
Obdobje knjižnega jezika
© TŠC Kranj
Med katoličani in protestanti so potekali hudi vojni spopadi. V Nemčiji je bil leta
1555 sklenjen verski mir. Plemstvo je dobilo versko svobodo, podložniki pa so
se morali glede veroizpovedi ravnati po gospodarjih. Tudi v avstrijskih deželah,
v katerih so živeli Slovenci, je sprva veljalo enako načelo, a po letu 1573 je
začela oblast protestante preganjati.
Obdobje knjižnega jezika
© TŠC Kranj
Reformacija na Slovenskem
Na Slovenskem so višji duhovniki in z dvorom povezani plemiči reformacijo
odklanjali, kmetje so jo sprejemali izjemoma, za Luthrov nauk pa se je
navduševal meščansko-plemiški sloj. Naklonjeni so mu bili tudi nekateri
cerkveni dostojanstveniki, npr. tržaški škof Bonomo.
Predstavniki slovenske reformacije:
Primož Trubar
je bil najpomembnejša osebnost slovenske reformacije. Bil je pisec prvih slovenskih
knjig in utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika.
© TŠC Kranj
Dalmatinova Biblija
© TŠC Kranj
Katekizem in Abecednik
(1. slovenski knjigi, natisnjeni v Tübingenu)
© TŠC Kranj
16. stoletje
© TŠC Kranj
Za knjižno delovanje je navdušil tudi druge protestantske izobražence, med njimi
Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča.
Jurij Dalamatin je prevedel v slovenščino celotno Sveto pismo z naslovom Biblija,
tu je vse svetu pismu stariga inu noviga testamenta (kratko Biblija). Knjigo so
natisnili leta 1584 v Wittenbergu na Saškem in jo po skrivnih poteh pošiljali v
domovino. Takrat je namreč avstrijska oblast tudi v slovenskih deželah
protestante že preganjala.
Dalmatinova Biblija je največji dosežek slovenske reformacije. Ker ni le versko,
ampak tudi literarno delo, je postala temelj poznejše slovenske besedne
umetnosti. Ko so v protireformacijske
16. stoletje
© TŠC Kranj
verske komisije sežigale slovenske knjige, so prizanašale le tej. S posebnim
dovoljenjem so jo uporabljali tudi katoliški duhovniki. Tako se je ohranil
knjižni jezik protestantov.
Adam Bohorič
Ni bil duhovnik kot Trubar in Dalmatin, ampak znan šolnik. Njegova slovnica z
naslovom Arcticae horulae [arktice horule] ali Zimske urice je bila natisnjena
leta 1584 v Wittenbergu. To je prva slovnica slovenskega jezika, napisana v
latinščini. Z njo je avtor dokazal, da je slovenščina jezik, ki ga je mogoče
znanstveno proučevati, pomembne pa so tudi domoljubne misli, zapisane v
uvodu.
16. stoletje
© TŠC Kranj
Pisava in jezik v obdobju protestantizma
Prve besede in prvi knjigi so bile natisnjene v stari nemški pisavi, v gotici. Trubar
pa je svoji prvi knjigi znova izdal leta 1555, tedaj v svoji priredbi latinične
pisave. To pisavo sta kasneje spopolnila Trubarjeva sodobnika Krelj in Bohorič.
Bohoričiča je ostala slovenska pisava vse do srede 19. stoletja. V bohoričici je
nastalo čez 20 Trubarjevih del. Tudi drugi protestantski pisci so prevajali in
prirejali verska dela, da bi jih ljudje lahko brali in poslušali v svojem jeziku ter
jih tako bolje razumeli.
16. stoletje
Trubarjev knjižni jezik je utrdil Jurij Dalmatin s prevodom celotnega svetega pisma
in tako dvesto let pomagal ohranjati enotnost in ugled knjižne slovenščine.
© TŠC Kranj
Slovenščina je bila v 16. stol. Že močno narečno razcepljena. Trubar je bi doma z
Rašice na Dolenjskem, seznanil pa se je tudi z nadnarečnim jezikom starejših
prepisih cerkvenih besedil. Zato je za podstavo slovenskega knjiženga jezika
vzel dolenjsko obarvan jezik ljubljanskega pridigarskega izročila (Ljubljana je
bila od leta 1461 sedež ljubljanske škofije).
ga.
16. stoletje
Leta 1592 je Nemec Hieronim Megiser izdal slovar štirih jezikov, poleg nemškega,
latinskega in italijanskega tudi slovenske.
Pomen reformacije za Slovence:
- cerkveni obredi potekajo v domačem jeziku,
- prve slovenske knjige,
© TŠC Kranj
- utemeljitev slovenskega pravopisa in enotnega knjižnega jezika kot podlage za
pisanje zahtevnejših knjiženih del v poznejših obdobjih,
- zavest o skupnosti vseh Slovencev.
17. stol. in 1. pol. 18. stol.
© TŠC Kranj
Protireformacija
V avstrijskih deželah je začela oblast protestante preganjati v sedemdestih letih 16.
stol (izgoni, zaporne kazni, prepovedi pridiganja, denarne kazni), zmagovita pa
je postala protitreformacija pod oblastjo avstrijskega nadvojvoda Ferdinanda.
Leta 1598 je izšel ukaz o prepovedi delovanja vseh protestantskih ustanov in
pridigarjev. Ljubljanski protestantski pridigarji so morali v enem dnevu
zapustiti mesto, v treh dneh pa notranjeavstrijske dežele.
Verske komisije, ki so delovale pod vodstvom škofa Tomaža Hrena, so rušile
protestantske molilnice in sežigale protestantske knjige.
17. stol. in 1. pol. 18. stol.
Samo v Ljubljani so sežgali enajst voz knjig.
Prizanesli so le Dalmatinovi Bibliji.
Po zaslugi škofa Hrena pa vendarle izide v tem času priročnik za katoliške
duhovnike Evangelija inu listuvi 1612 (Evangeliji in pisma - listi).
© TŠC Kranj
Janez Ludvik Schӧnleben je večkrat natisnil to delo. V latinskem predgovoru
izdaje iz leta 1672 je omenil tudi svoja jezikovna načela: zaradi močnega
vpliva govora (predvsem gorenjskega), na pisno normo, podedovano od
protestantov, je zahteval enotnost samo v pisanju, v govoru pa je dopuščal
različnost (“pisanje po šegi rodu, govor po šegi pokrajine”)
17. stol. in 1. pol. 18. stol.
© TŠC Kranj
Sicer pa je 17. stol. predvsem obdobje rokopisov, in sicer zasebnih in javnih.
Zasebno dopisovanje so npr. plemiška pisma Marije Izabele Marenzi iz Trsta in
njene matere Ester M. Coraduzzi z gradu Koča vas pri Ložu. Ta pisma kažejo
na rabo slovenščine tudi med višjimi plastmi prebivalstva.
Javni rokopisi pa so npr. prisežni obrazci (uradne prisege) za meščane pred
opravljanjem funkcij.
Proti koncu 17. stoletja., še bolj pa v prvi polovici 18. stol. se je spet razmahnilo
izdajanje slovenskih knjig z versko vsebino in za duhovnike.
17. stol. in 1. pol. 18. stol.
© TŠC Kranj
Najbolj znan slovenski pridigar je bil Janez Svetokriški (Tobija Lionelli). Pridige je
izdal v zbirki Sacrum promptaurium (Sveti priročnik) 1691.
Znani pridigarji so bili tudi Matija Kastelec, o. Rogerij in Franc Miha Paglovec. V
njihovem jeziku najdemo značilnosti pokrajin, iz katerih so izvirali (Svetokriški
iz Vipavskega, Kastelec z Notranjskega, Paglovec z Gorenjskega). To pomeni,
da je bilo v knjižnem jeziku opuščenih še nekaj potez dolenjščine, čeprav
omenjena dela ohranjajo protestantsko jezikovno izročilo.
2. pol. 18. stol.
© TŠC Kranj
18. stoletje je tudi obdobje uporov. Najpomembnejša je bila francoska
buržoazna (meščanska) revolucija leta 1789, ki je opravila
fevdalni družbeni red. Potekala je pod geslom “svoboda, enakost,
bratstvo”. Po njej so se uveljavila nekatera demokratična
družbena načela, med drugim enakost vseh državljanov pred
sodiščem.
2. pol. 18. stol.
Družbeno-politične razmere na Slovenskem
Slovenci smo v 18. stoletju živeli v habsburški monarhiji, ki sta ji vladala Marija
Terezija (1740 – 1780) in njen sin Jožef II. (1780 – 1790). Izvedla sta vrsto
reform, med katerimi so bile najpomembnejše:
- splošna šolska obveznost – 1774
© TŠC Kranj
Šolo so morali obiskovati vsi otroci, ki so dopolnili šest let, v slovenščini pa je
potekal pouk le prvi dve leti, v višjih razredih pa je bil učni jezik nemški.
- reforma o podložništvu – 1782 (odprava kmetove osebne odvisnosti)
2. pol. 18. stol.
© TŠC Kranj
Tako se je izboljšal položaj kmetov. Znižala se je tlaka. Kmet je lahko svobodno
odšel z zemlje, se šolal in izbral poklic brez fevdalčevega dovoljenja.
Tlačan se je lahko tudi odkupil.
- ustanovitev deželnih vlad in okrožnih ali kresijskih uradov
Namesto zemljiškega gospoda je kmetu po novem sodil sodnik, ki je skupaj z
drugimi državnimi uradniki uradoval v okrožju ali kresiji (Matiček se ženi)
- splošna vojaška obveznost
- svoboda veroizpovedi
2. pol. 18. stol.
© TŠC Kranj
Leta 1809 je bil večji del Slovencev (Štajerci in del Korošcev ne)
vključen v Ilirske province.
V njih je francoski cesar Napoleon uvedel državna sodišča, enotne
davke in uzakonil enakost državljanov. Pomembne so bile tudi
njegove šolske reforme, zlasti uvedba slovenščine, ki je bila
priznana kot učni jezik v osnovni in srednji šoli. Po letu 1813 se je
v slovenske dežele vrnila avstrijska oblast.
2. pol. 18. stol.
Slovensko razsvetljenstvo se je začelo leta 1768, ko je izšla Kraynska gramatika
Marka Pohlina. Močneje se je uveljavilo po letu 1780 v Zoisovem krogu,
doseglo vrh leta 1790 in se z Vodnikovim pesniškim in publicističnim delom
nadaljevalo do leta 1810. Končalo se je leta 1819 z Vodnikovo in Zoisovo
smrtjo.
Najpomembnejši predstavniki slovenskega razsvetljenstva so:
© TŠC Kranj
- Valentin Vodnik, Žiga Zois in Anton Tomaž Linhart
2. pol. 18. stol.
Preroditelji so se združevali v različne skupine, imenovane krožki.
1. Pohlinov krožek (Marko Pohlin 1735 – 1801)
- Okrog njega s se zbirali menihi in duhovniki.
- Napisal je slovnico, slovar, njegov krog pa je izdal 1. pesniški almanah
Pisanice (1779 - 1781).
© TŠC Kranj
2. Zoisov krožek (Žiga Zois 1747 – 1819)
- Bil je veleposestnik in lastnik plavžev in rudnikov na Gorenjskem.
- Bil je mentor (svetovalec, vodnik) in mecen (denarno je podpiral kulturno
dejavnost).
2. pol. 18. stol.
- Okrog njega so se zbirali Vodnik, Linhart, Japelj in Kumardej, pa
tudi mlajši: Kopitar in Metelko.
- Njegovega programa sta se najdosledneje držala Vodnik in Linhart.
3. Japljev krožek (Jurij Japelj 1744 – 1807)
- Okrog njega so se zbirali duhovniki.
© TŠC Kranj
- Skupaj z Blažem Kumardejem sta izdala 2. prevod Biblije (1784 –
1802).
2. pol. 18. stol.
© TŠC Kranj
V 2. pol. 18. stol. Je bilo natisnjenih veliko del. Njihovi pisci niso bili vsi iz
osrednjih slovenskih območij, temveč tudi od drugod, npr. iz Štajerske,
Koroške, Prekmurja (Slovenci so bili namreč v tem času upravno razdeljeni po
raznih deželah). Ker so si pisci želeli pridobiti čim več bralcev (da bi jih
izobrazili), so pisali v jeziku svoje dežele. Zato so se pojavile različice
knjižnega jezika, tj. osrednji, štajerski, koroški, prekmurski.
Utemeljitelj prekmurske različice je bil protestanstski pastor Štefan Küzmič s
prevodom Nove zaveze v prekmurski knjižni jezik
2. pol. 18. stol.
Konec 18. stol. se uveljavijo tudi
- strokovna dela – Valentin Vodnik: Kuharske bukve, Babištvo ali
porodničarski vuk za babice
- publicistična besedila – Valentin Vodnik: Velika pratika, Mala pratika,
Lublanske novice
- leposlovna dela - pesniški almanah Pisanice, Valentin Vodnik: Pesme za
pokušino, Pesmi za brambovce;
© TŠC Kranj
Anton Tomaž Linhart: Županova Micka, Ta veseli dan ali Matiček se ženi.
Prva pol. 19. stoletja
V 1. pol. 19. stol. so slovenski razumniki razmišljali predvsem o:
- razvitosti slovenskega jezika,
- po smiselnosti vztrajanja pri slovenščini,
- potrebi po enotnem slovenskem književnem
jeziku,
- o ustreznosti slovenske pisave.
© TŠC Kranj
Obdobje je zaznamovala jasno izražena želja po združitvi Slovencev, zavrnitev
ilirizma (gibanje za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov)in poenotenje
slovenskega knjižnega jezika.
Prva pol. 19. stoletja
Najpomembnejši predstavniki so bili: Jernej Kopitar,
© TŠC Kranj
Matija Čop in France Prešeren.
Jernej Kopitar je bil ravnatelj dunajske dvorne knjižnice ter cenzor za slovanske in
novogrške knjige.
1808 izda Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem
(Gramatik der Slavischen Sprache in Krain, Kȁrnten und Steyermark).
V njej je zahteval enoten knjižni jezik za vse Slovence. Podlaga naj bi mu bilo
pisno izročilo protestantov in razsvetljencev. Pozival je tudi k reformi pisave.
Zagovarjal je namreč načelo, da naj
Prva pol. 19. stoletja
bi imel vsak glas svojo črko. Nasprotoval je
dvočrkjem (ta so bila v bohoričici: ʃh - š, sh- ž, zh – č).
Zavzemal se je tudi, da bi bila črka iz enega dela (zato je nasprotoval gajici: š, ž,
č).
Njegove ideje sta prevzela Franc Metelko in Peter Dajnko.
© TŠC Kranj
Metelko je v svoji v nemščini pisani slovnici vključil nov črkopis, kjer je poleg
bohoričice uporabljal tudi črke iz cirilice. Precej zapleteno in neestetsko
metelčico (tudi krevljico ali žabico) so začeli uvajati v šolske in nabožne
knjige, vendar so jo zaradi kritike Matija Čopa prepovedali za rabo v šoli.
Prva pol. 19. stoletja
Zaradi te pisave se je med Kopitarjem in Čopovim
krogom vnela široka polemika, imenovana črkarska pravda.
Na Štajerskem je svojo pisavo vpeljal Peter Dajnko. Izdal je nemško pisano
slovnico jezika in v njej predstavil nov črkopis – dajnčico. Tudi dajnčico so
prepovedali za rabo v šoli.
© TŠC Kranj
Novi pisavi nista bili sprejeti zaradi neenotnega videza (mešanice latiničnih in
cirilskih črk) ter zaradi utrjenega izročila bohoričice. Njihova dobra stran je
bila le, da sta pokazala na prednost pisave, ki za vsak glas uporablja svojo
črko.
Prva pol. 19. stoletja
© TŠC Kranj
Za mirno vpeljavo gajice ima velike zasluge predvsem Janez Bleiweis, urednik
Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je že od l. 1843 objavljal tudi članke v
gajici (sprva celo drugega ob drugem v bohoričici in gajici).
Prva pol. 19. stoletja
Jernej Kopitar s sodelavci
- bil je razsvetljenski mislec
- 1808 je izdal 1. slovensko slovnico na
znanstveni osnovi in velja za utemeljitelja
slavistike
© TŠC Kranj
-
Zavzemal se je za združitev
Slovanov na osnovi enotnega črkopisa,
tako da bi latinico dopolnil s črkami iz
cirilice. To sta skušala uresničiti njegova
sodelavca Meteljko in Dajnko
Čop in Prešeren
- Njuno prijateljstvo je bilo osnovano že v
dijaških letih
- Od leta 1828, ko sta se vrnila v Ljubljano,
sta tesno sodelovala na vseh področjih.
- Čop je bil izredno razgledana osebnost,
znal je 19 jezikov,ukvarjal se je z literarnoteoretskimi vprašanji. Prešerna je seznanil
z romantiko in novimi pesniškimi
oblikami.
Prva pol. 19. stoletja
-
© TŠC Kranj
-
Zahteval je, da se slovenski jezik očisti
germanizmov in tuje skladnje. Temelji naj
na kmečkem jeziku, ki je edini čist.
Ustvarja naj se le literatura za kmetove
duhovne potrebe. Ta naj bo poučna in
nepohujšljiva.
S to miselnostjo je prišel leta 1833 v spor s
Prešernom in Čopom.
-
Skupaj sta sodelovala pri KČ in črkarski
pravdi.
Leta 1835 je utonil v Savi in njegova smrt
je Prešerna močno prizadela.
Prva pol. 19. stoletja
Črkarska pravda
Ni bila le boj proti metelčici, žabici ali krevljici, ki jo je pod Kopitarjevim vplivom
v svojo slovnico uvedel Metelko, ampak je bila predvsem politični boj
liberalcev proti konservativcem. Razvnela se je ob 4. zvezku KČ, ki naj bi
izšel 1833. Kopitar je zvezek izredno negativno ocenil in tako preprečil
njegov izid. Odgovoril mu je Čop še istega leta v Illyrisches Blattu (Ilirskem
listu).
© TŠC Kranj
Članek je pomemben zato, ker Čop v njem spregovori o problemu jezika,
književnosti in kulture sploh.
Prva pol. 19. stoletja
Čop zagovarja naslednje ideje:
- kmečki jezik še ne zadostuje za višjo književnost
- književnost naj bo namenjena predvsem izobražencem, ki ima pravico do višje
kulture
- nove črke so se mu zdele neprimerne
© TŠC Kranj
Zmagali so napredni Slovenci, saj je vlada 1834 metelčico prepovedala. Do leta
1845 se je ohranila bohoričica, tega leta pa jo je nadomestila gajica, v kateri
pišemo še danes.
Druga polovica 19. stol.
© TŠC Kranj
Po marčni revoluciji 1848 se je nadaljeval boj za slovenščino v šolah, v uradih in
na sodiščih.
V kranjskem deželnem zboru se je slovenščina lahko uporabljala šele od leta 1867,
v uradih pa približno po letu 1890.
Za rabo slovenščine v osnovnih šolah se je zavzemal Anton Martin Slomšek. Vlada
je najbolj nasprotovala njeni vpeljavi v srednje šole, ker so se v njih
izobraževali poznejši razumniki. Zato je bila prva gimnazij as slovenskim
učnim programom ustanovljena šele leta 1905, tj. zasebna (škofijska) gimnazija
v Šentvidu pri Ljubljani
Druga polovica 19. stol.
Na umetniškem področju so zmožnosti slovenskega jezika v tem obdobju
dokazovali književniki realisti, na publicističnem pa časnikarji.
Fran Levstik je v Napakah slovenskega pisanja 1858 opozoril, da se je treba učiti
jezika od ljudstva, izogibati se je treba vplivu nemškega jezika. Poudaril je, da
potrebujemo Slovenci novo slovnico in slovar.
© TŠC Kranj
Anton Janežič, profesor v Celovcu in urednik raznih revij je izdal slovensko
slovnico za dijake gimnazije in realke ter nemško-slovenski in slovensko-nemški
slovar.
Druga polovica 19. stol.
© TŠC Kranj
Maks Pleteršnik je leta 1894 in 1895 izdal Slovensko nemški slovar v dveh knjigah
in z okoli 110.000 gesli. V njem so poleg književnega besedja iz 19. stoletja
zajeti tudi izrazi iz vseh slovenskih pokrajin, pa tudi stare besede od Trubarja
naprej. S tem slovarjem se je slovenščina postavila ob bok omikanim jezikom,
slovar pa ni služil samo praktičnim namenom, temveč je razširil možnosti
znanstvenega preučevanja slovenščine.
Stanislav Škrabec je utemeljil sodobno slovensko pravorečje. Že v svoji prvi
jezikovni razpravi O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in
Druga polovica 19. stol.
© TŠC Kranj
pisavi 1870 se je lotil področja, ki ga do tedaj jezikoslovje ni obravnavalo načrtno.
Fran Levec je leta 1899 izdal Slovenski pravopis, prvi slovenski pravopisni
priročnik v samostojni knjigi.
Levčev pravopisni priročnik je sestavljen iz pravil in pravopisnega slovarja.
20. stoletje
Leta 1918 se večina Slovencev vključi v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev,
kise leta 1929 preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo.
© TŠC Kranj
Leta 1921 postane v Ustavi “službeni jezik kraljevine srbsko-hrvaško-slovenski.”
Pritisk srbohrvaščine se je kazal v neenakopravnosti slovenskega jezika v
skupščini, državni upravi, vojski ipd.
V 30-ih letih je med Slovenci spet prišlo do obuditve ilirističnih idej, do t. i.
jugoslovanstva. Nekateri so zagovarjali idejo,da Slovenci, Hrvatje in Srbi niso
narodi, temveč samo plemena istega naroda, zato naj bi se združili tudi
kulturno in jezikovno.
20. stoletje
© TŠC Kranj
Po 2. svetovni vojni je bil slovenščini ustavno zagotovljen položaj uradnega jezika
v socialistični Jugoslaviji. Slovenščina je bila razglašena za enega od
enakopravnih jezikov jugoslovanskih narodov. Vendar se to v praksi ni
uresničevalo dosledno, predvsem ne v vojski in diplomaciji. Povod za
predosamosvojitvene dogodke konec 80-ih let je bilo prav neupoštevanje rabe
slovenščine na vojaškem sodišču v Ljubljani.
Na vseh drugih področjih (književnost, znanost, publicistika…) se je raba
slovenskega jezika močno razmahnila. Opazen je bil tudi razvoj govorjenega
jezika.
20. stoletje
Z osamosvojitvijo leta 1990 je slovenščina postala državni in uradni jezik v
Republiki Sloveniji.
Z novo politično (EU) in gospodarsko usmeritvijo Slovenije pa se pojavljajo nova
vprašanja (npr. pritisk angleščine na slovenščino).
Anton Breznik in Fran Ramovš sta bila najpomembnejša jezikoslovca prve polovice
20. stoletja.
1916 izda Breznik Slovensko slovnico za srednje šole.
© TŠC Kranj
V njej sta zlasti pomembni poglavji o pravorečju in skladnji.
20. stoletje
Breznik je tudi avtor drugega Slovenskega pravopisa in ob Franu Ramovšu soavtor
tretjega.
Anton Breznik velja tudi za utemeljitelja novejše stilistike (ukvarjal se je z jezikom
slovenskih pripovednikov in novinarjev).
Fran Ramovš pa je najpomembnejši raziskovalec zgodovinskega razvoja slovenskega
jezika.
© TŠC Kranj
Posvečal pa se je tudi narečjem. Okoli 40 slovenskih narečij je razdelil v 7 skupin.
Izdelal je načrt za etimološki slovar slovenskega jezika in veliki slovar slovenskega
jezika.
20. stoletje
Slednji je postal izhodišče za oblikovanje zasnove Slovarja slovenskega knjiženega
jezika.
Po njem se imenuje Inštitut za slovenski jezik, ki deluje pri SAZU.
Po drugi svetovni vojni smo dobili vrsto jezikovnih pripočnikov:
1. Mirko Rupel: Slovensko pravorečje 1946
2. Slovenski pravopis (1950, 1962 in 2001)
© TŠC Kranj
3. Slovar slovenskega knjižnega jezika (v petih zvezkih od 1970 – 1991, v enem
zvezku 1994, v elektronski obliki 1998)
20. stoletje
4. Izšlo je več slovnic, veliko dvojezičnih in večjezičnih slovarjev, pa tudi
terminoloških in tematskih slovarjev.
© TŠC Kranj
Osrednja osebnost slovenskega jezikoslovja v zadnji tretjini 20. stol je bil Jože
Toporišič:
1. Slovenski knjižni jezik 1-4 (gimnazijski učbenik)
2. Slovenska slovnica (1876, 1984, 1991, 2000)
3. urednik strokovnih in znanstvenih jezikoslovnih revij Jezik in slovstvo,
Slavistična revija itd.
4. Enciklopedija slovenskega jezika 1992, kjer
20. stoletje
predstavi slovensko jezikoslovno izrazje.
© TŠC Kranj
5. Slovenski pravopis 2001 (J. Toporišič ima pomembno vlogo)
© TŠC Kranj
Vprašanja za pisno ocenjevanje
1.
2.
Slovenci v 9. stol.
Prvi slovenski rokopisi
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
Brižinski spomeniki
Začetek slovenskega književnega jezika (protestantizem)
Pomen protestantskih piscev za slovenski jezik
Pisava in jezik v obdobju protestantizma
Pomen reformacije za Slovence
Protireformacija na Slovenskem
Pomembna dela in avtorji iz obdobja protireformacije
Slovenski pridigarji in njihova dela iz 17. in 1. pol. 18. stoletja
11.
12.
Družbeno-politične razmere na Slovenskem v 2. pol. 18. stol.
Krožki in njihov pomen v 2. pol. 18. stol.
Vprašanja za pisno ocenjevanje
13. Vodnikov pomen za slovenski jezik
14. Pomembna dela in njihovi avtorji v 1. pol. 19. stol.
15. Kaj veš o črkarski pravdi?
16. Pomembna dela in njihovi avtorji v 2. pol. 19. stol.
17. Položaj slovenščine v 1. pol. 20. stol., povezan s pomembnimi dogodki
18. Položaj slovenščine v 2. pol. 20. stol.
19. Najpomembnejši jezikoslovci iz 1. pol. 20. stol.
20. Najpomembnejši jezikoslovci iz 2. pol. 20. stol.
© TŠC Kranj
21. Najpomembnejši jezikoslovec 20. stol. Jože Toporšič in njegov pomen za slovenski jezik