Transcript Stereo fotografija

Mitja Vidmar
STEREO
FOTOGRAFIJA
3D
Svet okoli nas opazujemo z
dvema očesoma. Levo oko
gleda malo z leve, desno oko
pa malo z desne v smer
gledanja. Zaradi tako
nastale majhne spremembe
v perspektivi, nastanejo
razlike med slikama levega
in desnega očesa, ki jih
možgani združijo v
zaznavanje globine prostora
Če pogledamo n.pr. v
drevesno krono z enim
očesom, težko razločimo
v množici listov, kateri
list je spredaj in kateri
zadaj. Čim pa odpremo še
drugo oko, se pojavi
zaznavanje prostorske
globine
V stereo - oziroma
3D-fotografiji
posredujemo z
diapozitivi ali slikami
na papirju, ki
vsebujejo leve in
desne polslike, pravi
vtis globine prostora
KRATKA
ZGODOVINA
in
RAZVOJ
Stereoskopija
(stereofotografija ali 3Dfotografija) je tako stara kot
fotografija sama, saj segajo
njeni začetki v 40-ta leta 19.
stoletja in je edina
fotografska tehnika, ki
ustreza naravnemu načinu
gledanja z obema očesoma zaznavanju prostora
Beseda "stereo..."
prihaja iz grščine in
pomeni "telesno",
"prostorsko".
"Stereoskopija" je torej
predstavitev
tridimenzionalnega
prostora v sliki
V svetu velja, da je to
najpopolnejša in
najlepša oblika
fotografije, ker nudi
enostavno in zelo
učinkovito metodo
predstavitve:
3D - ali prostorsko sliko
Prvo odkritje
potrebnosti obstoja
dveh delov za stereo
sliko (polslik) je
napravil že
matematik Euklid
leta 280 pred našim
štetejem
Toda šele leta 1832 je
angleški fizik Sir
Charles Wheatstone
(1802 - 1875) uspel v
risbi predstaviti
prostorske slike in jih
opazovati v
stereoskopu, ki ga je
sam skonstruiral
Rojstni dan
stereofotografije
pa je v letu
1849, ko je Škot
Brewster
skonstruiral
prvo fotografsko
kamero z dvema
objektivoma
Komaj deset let
kasneje je London
Stereoscopic
Company že
razpolagala s preko
100.000 stereogrami z
motivi znamenitosti iz
vsega sveta
Stereoskopija je tako
osvojila svet in 3D slike iz vsga sveta so
prišle v domove
mnogih družin. Ta
svetovni stereo val je
nekoliko upadel okrog
leta 1900
Leta 1920 je
stereofotografija
ponovno pričela
svoj vzpon in v
zmedi druge
svetovne vojne v
Evropi prišla skoraj
v pozabo
Svoj ponovni razcvet
je stereofotografija
dosegla v petdesetih
letih tega stoletja, ko
je v svetu več kot 50
proizvajalcev
proizvajalo stereo
fotoaparate
Da je zanimanje za
stereofotografijo v svetu še
vedno v porastu potrjuje
tudi veliko število
stereoskopskih združenj in
klubov. Poleg mednarodne
organizacije ISU
(International Stereoscopic
Union) imajo svoja
združenja skoraj vse države
sveta
SLOVENIJA
STEREOSKOPSKO DRUŠTVO
LJUBLJANA
Sedež: pri ELEK svetovanje
d.o.o.o., Marice Kovačeve 7
Srečanja: Elektroinštitut “Milan
Vidmar”, Hajdrihova 2 Ljubljana,
vsak prvi delovni ponedeljek v
mesecu ob 19 uri
Pojavljajo se tudi
nove
stereoskopske
tehnike, predvsem
za opazovanje
stereoskopskih
slik
Poleg 3D IMAX
kinematografov, sta med
drugim že razvita in v
preizkusni fazi dva
sistema za opazovanje
stereoskopske
televizijske slike brez
kakršnihkoli
pripomočkov
Tudi digitalna tehnika
vedno bolj prodira na
področje
stereofotografije in
stereo filmske
tehnike, tako da je že
skoraj enakovredna
analogni
Lenticularna 3D fotografija
tudi doživlja neke vrste
renesanso. Z novo
tehnologijo, ki jo je razvila
firma Snap 3D so
lentikularne fotografije –
fotografije, posnete s kamerami na 3
oziroma 4 objektive, ki se jih lahko gleda
brez pripomočkov, ker so pokrite z lečnim
rastrom, ki pokriva računalniško oblikovan
raster iz razreza z vsemi objektivi posnetih
slik, veliko pridobile na kvaliteti, še
posebej, če so posnete s kamerami s 5
objektivi.
NOVOSTI V PROJEKCIJI
Polarizacijske filtre, ki
požirajo veliko svetlobe in ne
dovoljujejo nagibanja glave
med gledanjem, že počasi
zamenjujejo interferenčni
filtri in kromatski filtri,
katerih uporaba dovoljuje
projekcijske površine, ki
depolarizirajo svetlobo
Vedno bolj popularna postaja
tudi stara tehnika
Anagliphov, ki pa sedaj
namesto rdeče-zelenih
uporablja rdeče-modre filtre,
ki omogočajo zaznavanje
barv, ter zahteva samo
navaden projektor z enim
objektivom in ne zahteva
površine, ki ne depolarizira
svetlobe
TISK
Množijo se publikacije,
ki vsebujejo stereo
fotografije. Pri tem se
uporabljajo tako
tehnike z dvema
posnetkoma, kot tudi z
rdeče-modrimi
Anagliphi
PODROČJA
UPORABE
STEREO
FOTOGRAFIJE
Fotogrametrija in kartografija,
Geologija in oceanografija,
Varstvo okolja, Meteorologija,
Raziskovanje planetov,
Inženirska fotogrametrija,
Arheologija, Zgodovinska
dokumentacija, Muzeji, Stereo –
motografija, Medicinska
rentgenologija in računalniška
tomografija, Mikroskopija,
Stereo-risbe, Kriminalistika,
Policija, Tehnika in 3D – virtualna
resničnost
BISTVENI
ELEMENTI
STEREOSKOPSKE
TEHNIKE
STEREOSKOPSKA SLIKA
Slika na papirju ali filmu, kakršne smo
navajeni, je posneta z enim objektivom na
fotoaparatu. Ker je samo ploskovna slika, ne
more posredovati pravega vtisa prostora
Če pa vzamemo dva
objektiva in na ta
način posnemamo oči,
dobimo prostorsko ali
stereoskopsko sliko.
Pri opazovanju
stereoskopske slike s
pomočjo optičnega
pripomočka, z nekaj
vaje pa tudi s prostim
očesom, povzročimo v
možganih zaznavo
prostora
Obe, za zaznavo prostora potrebni,
nekoliko različni polsliki lahko dobimo
na več načinov:
Vzamemo normalen (enooki) fotoaparat in
naredimo oba posnetka enega za drugim.
Pri tem se seveda objekt ne sme
premikati.
Pravilnejša metoda je, da damo oba
objektiva v eno ohišje, kot so oči na glavi.
V stereo-kamero lahko spojimo tudi dva
fotoaparata, ki posnameta polsliki.
Oba objektiva pa sta lahko združena kot
izmenljiva optika v eni kameri.
Možnost, da dobimo s samo enim
objektivom dve sliki je v tako
imenovanem delilcu žarkov.
Prirojena lastnost, da moramo zaznati
stvari, ki jih gledamo, čim ostreje, sicer se
počutimo nelagodno ali pa nas muči
glavobol, zahteva, da morajo biti slike ostre.
Tudi najbolj neostro fotografijo ali grafiko
oko vidi "ostro", ker se po potrebi
akomodira na strukturo papirja ali tiskarski
raster.
Pri stereoskopskem gledanju morajo
možgani poleg akomodacije prevzeti še delo
zlitja obeh polslik v zaznavo prostora, kar
pa ne zmorejo, če so slike neostre, ali pa se
ozdovejo z glavobolom, ker pogrešajo ostre
linije na katere bi se "navezali".
Tudi konvergiranja pri opazovanju stereoslik
ne sme biti, saj vse točke v sliki ležijo v isti
ravnini na papirju ali platnu pri projekciji.
Slike morajo biti pravilno
justirane
Razlika med obema polslikama
mora izpolnjevati določena
pravila, ki izhajajo iz fiziologije
oči - če pri gledanju silimo oči k
navpičnemu škiljenju, povzroča
to močne glavobole, zato v
stereo slikah ne sme biti
višinske paralakse. Identične
točke v polslikah morajo ležati
vedno na isti vodoravni liniji.
Tudi nobena od polslik ne sme
ležati poševno napram drugi
Razlika med obema slikama na
mrežnicah očes je le v
vodoravnih odstopanjih. Ta
ležijo v t.i. panum področju oči.
Velikost teh področij se
razlikuje od človeka do človeka,
prav tako kot razdalja med očmi.
Zato tu ni treba izpolnjevati
obveznih pogojev. Če pa ne
želimo svojih stereo-slik gledati
le sami, moramo izpolniti
določena pravila
Pri gledanju uokvirjenih diapozitivov
ali slik ležijo predmeti, katere
gledamo, v različnih ravneh. Ena od
teh ravni je podana z obrobo slike.
To obrobo predstavlja notranji okvir
pri okvirjih diapozitivov, ali pa,
največkrat bela obroba papirnatih
slik. Ta obroba oblikuje pri gledanju
neke vrste okno, t.j. navidezno - ali
stereookno. Zaželjeno je, pri
razstavah in natečajih pa celo
obvezno, da mora celotna slika
ležati za navideznim oknom. Izjeme
seveda tudi tu potrjujejo pravilo
S premikanjem polslik v horizontalni smeri lahko
justiramo prostorsko sliko pred ali za navidezno
okno. Večja razdalja med polslikama premakne
predmet nazaj, manjša pa naprej. Pri zmanjšanju
razdalje polslik in premaknitvi prostorske slike
pred okno, nastopi določeno pomanjšanje te slike
Največ posnetkov se naredi v
razdalji med 2 m in . Zato je
bila po tihem dogovoru izbrana
oddaljenost 2m za navidezeno
okno ali kratko "okno" in sicer
za "normalne" goriščnice
objektivov in razdaljo med
obema objektivoma približno
enako očesni. Pri drugih
vrednostih pa je treba
optimalno oddaljenost okna
izračunati
Razdalja sredin slikovnih oken v
stereo-kameri je večinoma nekaj
večja od razdalje osi objektivov.
Tako je zagotovljen popoln
izkoristek formata, če justiramo
stereo-sliko za "okno". Pri
maloslikovni kameri znaša ta
razlika cca 1,2 mm, če
upoštevamo razdaljo med
"normalnimi" objektivi od 65 mm
do 75 mm, kar odgovarja razdalji
oči
Če spojimo dve "običajni"
monokameri v stereo-sprego,
nadomestimo navedeno razliko
s konvergenco osi objektivov.
Za sprege dveh fotoaparatov s
35 mm ali 50 mm objektivi in
razdaljo objektivov - bazo –
75 mm, dosežemo potrebno
navidezno okno s konvergenco
optičnih osi za 1,6
Optične osi kamer morajo koinvergirati
tako, da so  oddaljeni predmeti,
preslikani na film, med levo in desno
polsliko premaknjeni za 1,2 mm proti
zunanjemu robu. To konvergenco
dosežemo če obe kameri namerimo
na točko v oddaljhenosti, ki jo lahko
izračunamo tako, da goriščnico
objektiva pomnožimo z bazo (razdaljo
osi objektivov – vse v mm). Za
objektiv 35 mm in bazo 75 mm, je ta
oddaljenost npr. 2,6 m.
Pri zoom objektivih moramo vzeti
najdaljšo goriščno razdaljo
Ker so razdalje oči pri
posameznih ljudeh in rasah zelo
različne, gibljejo se med 50 mm
in 70 mm (razlika je torej do 20
mm), je bila dogovorjena kot
mednarodna norma razdalja
63,5 mm . Zato morajo
stereoskopi oziroma stereokukala izpolnjevati to določilo.
Razlika v razdaljah oči pa mora
biti upoštevana v ustreznem
premeru leč za opazovanje slike
IZ POGOJEV
OPAZOVANJA, KOT
SO BILI OPISANI,
IZHAJAJO POGOJI
FOTOGRAFIRANJA
Če fotografiramo z normalno
bazo 65 mm in goriščnico (za 24
x 36 mm = 50 mm, za druge
formate, ki jih uporablja
stereofotografija – 18 x 24,
24 x 23, 24 x 28 in 24 x 30 mm pa
35 mm) prostor z globino, ki sega
od 2 m do , se na slikovni
ravnini (na filmu) pojavi vrednost
 kot razlika med oddaljenostjo
med najbližjo točko in najbolj
oddaljeno točko. To razliko 
imenujemo deviacija
DOVOLJENA
DEVIACIJA
za maloslikovne kamere
(leica format)
znaša
 = 1,2 mm
Vsako stereo-sliko, pri
kateri deviacija  ni
prekoračena ali pa je le
malo prekoračena, brez
težav opazujemo in pri
tem nimamo nikakršnih
težav z zlitjem polslik
Iz tega sledi, da je treba s
približevanjem objektu
zmanjševati bazo, ali pa sliki
dati manjše okno, sicer objekt
na polslikah ni več na pravem
mestu, odstopanje od deviacije
 je preveliko in polsliki se pri
opazovanju težko zlijeta
oziroma do zlitja polslik sploh
ne more priti
Tako dobljeno premaknitev
slikovnega okvira imenujemo
vgrajeno navidezno okno
GLOBINSKI POGOJ
Zagotavljanje tako
imenovanega
globinskega pogoja je
predpogoj za zlitje
stereoskopskih
slikovnih parov v
prostorsko sliko pri
opazovanju
Akomodacija (izostritev oči) in
konvergenčna premaknitev
(položaj škiljenja oči) sta ozko
povezani funkciji. Za določeno
razdaljo objekta ima določena
konvergenčna premaknitev oči
vedno za posledico določeno
akomodacijsko vrednost
očesne leče, ki je odvisna od te
razdalje
Pri prostem gledanju z
obema očesoma se
konvergenca in
akomodacija vedno
nemoteno nastavljata
skupaj od najbližje do
najbolj oddaljene točke
objekta. Zato vedno vidimo
jasno in ostro sliko!
Če pri opazovanju
stereoskopske slike ne pride
do zlitja polslik v prostorsko
sliko in vidimo dvojno sliko,
je največkrat vzrok v tem, da
je bilo pri posnetku globinsko
območje motiva preveliko,
ker ni bil upoštevan pogoj 70
kotnih minut
Da bi se
izognili
motnjam pri
zlitju polslik
naj bi bil pri
posnetku
optimalni
globinski kot
(opt) 70
kotnih minut,
maksimalni
dovoljeni
globinski kot
(max) pa naj
ne bi presegal
100 kotnih
minut
Globinski pogoj pogojuje, da je z
naraščajočo goriščnico objektiva
ugodnejša uporaba večjih baz,
saj pri njih 70'- no pravilo
dovoljuje uporabo bolj odprtih
zaslonk. Baza je odvisna od
razdalje bližje točke in ne od
globine prostora, ki ga želimo
upodobiti. 70'- no pravilo je torej
treba, ob pravilno izbrani bazi,
upoštevati s pomočjo zaslonke in
skale globinske ostrine na
objektivu
Empirični podatki navajajo,
da je globinski pogoj
izpolnjen, če globino
prostora, ki ga želimo
upodobiti izenačimo z
globinsko ostrino objektiva
Z naraščajočo
goriščnico objektiva
je ugodnejša uporaba
večjih baz, saj pri njih
70'-no pravilo
dovoljuje uporabo bolj
odprtih zaslonk
Baza je odvisna tudi od
razdalje bližje točke in ne
od globine prostora, ki ga
želimo upodobiti. 70'-no
pravilo je torej treba, ob
pravilno izbrani bazi,
upoštevati s pomočjo
zaslonke in skale globinske
ostrine na objektivu
AVTOMATIČNA NAJBLIŽJA
TOČKA
Objektivi so glede na
goriščnico okarakterizirani z
zornim kotom. Kamero stoječi
fotograf drži v rokah pribižno
150 - 170 cm nad tlemi in zorni
kot objektiva seka tla v
določeni oddaljenosti. To
oddaljenost sečišča
imenujemo avtomatična
najbližja točka
Če držimo
kamero tako,
da je optična
os objektiva
paralelna z
ravnino
stojišča, je ob
predpostavki,
da držimo
kamero v
višini 155 cm,
avtomatična
najbližja
točka:
Na najbližjo točko ni
potrebno paziti, če baza
ni večja kot 100 mm.
Seveda objektov, ki so
posebej blizu in segajo
visoko v sliko, ne smemo
ignorirati. Izogibati se
moramo njihovemu
snemanju
V makro-stereo-fotografiji lahko
zaradi majhnih baz uporabljamo
le eno kamero, ki jo premikamo –
najbolje na drsniku
Lahko pa uporabimo tudi dve
kameri in bazo spreminjamo s
pomočjo polprepustnega ogledala
STEREOSKOPSKA BAZA
LILIPUTIZEM
IN
GIGANTIZEM
STEREOSKOPSKA BAZA
S stereoskopsko bazo je označena
razdalja med optičnima osema
levega in desnega objektiva v
stereo kameri, razdalja med
optičnima osema dveh kamer, ki ju
združimo v stereo-sprego ali pa
premaknitev optične osi, kadar
uporabljamo za stereo posnetke eno
kamero, ki jo premikamo
Baza ima
vpliv na
najbližjo
in najbolj
oddaljen
o točko
Liliputizem
Na osnovi razdalje med očmi, ki
je v povprečju 65 mm, lahko
zaznavamo prostor do razdalje
cca. 50 m. To velja tudi za
posnetke motivov, fotografiranih
z normalno bazo 65 mm.
Povečanje baze daleč preko 65
mm pa omogoča zaznavanje
prostora preko 50 m
Pri ustrezno veliki bazi (preko
500 mm) lahko vidimo
prostorsko tudi motive, ki so
oddaljeni več kilometrov. Ker za
našo naravno sposobnost
gledanja in naš spomin ni
normalno, da vidimo kilometre
oddaljeno gorsko pokrajino ali
tvorbe oblakov prostorsko,
vidimo z veliko bazo posnete
motive kot modelirano
pokrajino, kakršno poznamo
n.pr. pri modelni železnici
Pri posnetkih z
veliko bazo je
treba paziti na to,
da ni v sliki
podrobnosti, ki bi
bile preblizu, da se
zadrži 70'-ni pogoj
Gigantizem
Če naredimo stereo-posnetek z
zelo majhno bazo, 10 mm ali
manj, kot je n.pr. potrebno za
fotografiranje rož, dobimo pri
opazovanju stereoskopske
slike prekomerno velik
občutek motiva.
Ta efekt imenujemo gigantizem
Pri gigantizmu se dogaja
prav nasprotno kot pri
fotografiranju z zelo
veliko bazo. Prostorsko
sliko motiva vidimo
nenaravno veliko, ker je
baza napram očesni
razdalji 65 mm močno
pomanjšana
TEHNIKA
FOTOGRAFIRANJA
Držanje kamere
Kamero moramo držati
tako, da sta objektiva
oziroma posnetka
popoolnoma vodoravno
drug poleg drugega..
Lahko si pomagamo tudi
z libelo, ki jo namestimo
na kamero
Če držimo kamero pri
sprožitvi postrani, dobimo
"višinsko napako" - razliko
med uokvirjeno levo in
desno polsliko
Stereo-kamero ne smemo obrniti za
pokončen posnetek, razen, če imamo v
ta namen ustrezno spojeni dve kameri,
za kateri tudi velja pravilo horizontale.
V nasprotnem primeru dobimo polsliki,
ki sta obrnjeni za 90 in pokončne
stvari ležijo
Pravilna izbira baze
Pravilna izbira baze zagotavlja
oddaljenost navideznega okna
in željeno stereoskopsko globino
v odvisnosti od 70' pravila. Bazo
izbiramo v odvisnosti od
oddaljenosti motiva, ki se mora
praviloma nahajati za
navideznim stereoskopskim
oknom. Šele pravilno izbrana
baza omogoča nemoteno in
neutrudljivo opazovanje stereoslike
Goriščnice najugodnejših objektivov za
posamezne skupine motivov in empirično
ugotovljene najugodnejše baze zanje
OBLIKOVANJE
SLIKE
Prednji in zadnji plan
Prednji plan je treba enačiti z najbližjo,
zadnji plan pa z najbolj oddaljeno točko.
Za čim učinkovitejšo globino, je pomembno
oblikovanje prednjega plana. Posebej
ugodni za poudarjanje prostorske globine
tipičnih 3-D-scen so naslednji motivi:
• Skupine ljudi in živali
• Ograje, skozi katere se vidi
• Skulpture in vodnjaki
• Šopi trave, drevesa in vejevje
• Skale, mostovi in zidovi
• Griči in globeli
V prostorski sliki lahko jasno razpoznamo
tudi ravninske terenske oblike
Razporeditev prostora
Stereoskopski prostor mora biti
jasno razčlenjen. Močno izrazni
motivni elementi v prednjem
planu so najboljša predpostavka
za sliko z dobrim stereo efektom.
Prehod k sredini prostora naj bo,
če je le mogoče, zvezen, saj
sredina prostora pogosto vsebuje
glavni motiv
Vodenje prostora iz sredine
proti ozadju je za oblikovanje
slike tridimenzionalnega
prostora večinoma
podrejenega pomena, saj z
naraščajočo razdaljo 3-D
zaznavanje prostorskih
motivov naglo upada do
nerazpoznavanja globine
Od razdalje cca. 50 m naprej
je s standardnim objektivom
(35 ali 50 mm) pri bazi 65
mm prostorska upodobitev
3-D prostora komaj še
mogoča. Slikovno zajetje
prednjega plana mora biti
uglašeno z razdaljo ozadja.
Globinskega pogoja ne
smemo kršiti
Ostrina slike
V nasprotju s ploskovno sliko, pri
kateri lahko nakažemo globino z
neostrimi slikovnimi elementi, je v
stereofotografiji tak način podajanja
globine nepotreben, v večini
primerov je celo moteč. Prav tako
kot vidijo naše oči vedno ostro sliko
prostora, želimo pri opazovanju
stereo-diapozitiva ali slike zaznavati
samo ostre elemente prostora
Pri opazovanju vseh 3D-objektov v
sliki bi želeli videti ostro tudi
neostre 3D elemente motiva, kar pa
tudi pri največji možni
pripravljenosti našega očesa na
fokusiranje ni možno. Naše oči so
preobremenjene in se utrudijo. Še
posebej motijo neostrine pred
najbližjo točko motiva. To se izraža
v močnem motenju zlitja polslik.
Oči bolijo in pozornost opazovanja
stereo slik upada
Stereoskopska
ostrina slike je
zagotovljena samo
takrat, kadar je
stereoskopska
globina enaka
globinski ostrini
UOKVIRJANJE
DIAPOZITIVOV
BONUM okvirčki 5x5 se dobijo v
pakiranju po 50 za formate diapozitivov
16x21, 22x23, 28,5x23 in 23x33 mm.
Polni "leica" format 24x36 mm za stereodiapozitive ni primeren, saj nam ne
ostane dovolj prostora za premikanje v
okvirčku, ko diapozitive justiramo. Ti
okvirčki imajo zobate letve, ki se
premikajo v utoru. Nanje nataknemo
preforacijo diapozitiva, za justiranje pa
premikamo zobato letvico v levo ali
desno. Ko okvirček zapremo je film trdno
fiksiran in se ne more več premakniti,
kar je za dobro stereo projekcijo
odločujočega pomena
RBT standardizirani okvirčki 101x41
mm se dobijo v formatih slike 21x16,
23x21, 23x28, 23x31,5 in 23x33 mm,
v pakiranju po 50. Imajo utore spodaj
in zgoraj, v katere se vloži zobata
letvica, na katero se natakne
perforacija filma. Letvice se lahko
premikajo levo in desno. Ker imajo
asimetrično nameščene zobčke in
utore, lahko glede na to, kako letvico
obrnemo, oziroma, kam jo namestimo
reguliramo višino slike. Ti okvirčki so
dosegli najširšo uporabo in so postali
standard na srečanjih
stereofotografov in na natečajih
3D-diapozitivi morajo v primerjavi
z normalnimi diapozitivi ležati
stabilneje v okvirčku, tako da se
nikakor ne morejo niti malo
premakniti. To dosežemo najlaže z
uporabo dveh BONUM ali enega
RBT-dia okvirčka
Ko stereopolsliki vložimo v temnejši del
okvirčka, preverimo, če se na spodnjem
robu okna nahajajo isti elementi slike na
levem in desnem delu. Če je na eni ali
drugi polsliki kak element motiva pokrit
s spodnjim robom, moramo to višinsko
napako popraviti s pomočjo zobate latve.
Zobate letve omogočajo premaknitev po
višini za 0,1 mm ali 0,2 mm, pri RBT
okvirčkih, odvisno od tega ali jih
namestimo spodaj ali zgoraj, pa še za
0,3 in 0,4 mm. Nato z premikanjem
polslik vzdolž spodnjega roba nastavimo
pravilno lego najbližje točke motiva
Pri razdalji s = 62
mm med obema
okvirjema
(oknoma) po DIN
4531 (kar
odgovarja srednji
razdalji med
očesoma), naj bi
bila razdalja med
najbližjo točko na
levi in desni
polsliki 62,1 mm,
kar velja za
BONUM in RBT ter
vse ostale okvirčke
Montažo
stereoskopskih
posnetkov si
lahko močno
olajšamo s
posebnimi
pripravami. Brez
takega
pripomočka je
montaža stereoslik zelo težavna
Za “montažo” digitalnih stereoskpskih
posnetkov obstaja več računalniških
programov. Trenutno najpopolnejši je
COSIMA:
CORRECT STEREO IMAGES
COSIMA je software, ki posamezne
stereo polslike avtomatično montira v
popolno stereo sliko. Avtomatično
razpozna in korigira napake v višini,
velikosti, rotaciji in trapezoidnosti ter
razlike v barvah in kontrastih.
Avtomatično nastavi tudi ustrezno
stereoskopsko okno.
OPAZOVANJE
DIAPOZITIVOV
IN
SLIK
Kukala za maloslikovne
diapozitive formata 101 x
41 mm
Opazovanje slik na
papirju
STEREO
PROJEKCIJA
Pravilno projeciranje
stereo diapozitivov
Pri 3D-projekciji moramo
projecirati levo in desno
polsliko v enaki velikosti
in svetlosti ter
stereoskopsko potrebni
natančnosti prekrivanja
Prvi pogoj je, da imata
oba projekcijska
objektiva povsem enako
goriščnico. Goriščnici se
ne smeta razlikovati za
več kot 1%, tako da, sta
obe polsliki na platnu
enako veliki. Firma RBT
nudi v ta namen izbrane
"dvojčke" objektivov
Drugi pogoj je, da
projektorje postavimo
tako, da sta polsliki na
platnu projecirani ena
preko druge. Paziti pa
moramo, da razlika med
najbolj oddaljeno točko
med levo in desno
polsliko ni večja od
65 mm, kar je razdalja
med očesoma
Tretji pogoj je pravilna izbira
projekcijskega platna.
Projecira se namreč s
polarizirano svetlobo, ki se
na platnu ne sme
depolarizirati. V ta namen
so potrebne projekcijske
površine s kovinsko površino
iz aluminija
Stereo projektor
• Za projekcijo 5x5 stereodiapozitivov je
najprimernejša uporaba dveh
identičnih projektorjev
istega proizvajalca
• Za projekcijo stereo
diapozitivov v okvirčkih
41 x 101 mm po DIN 4531 je
firma RBT je razvila poseben
stereo projektor
Za projekcijo 5x5 stereodiapozitivov je najbolje, če
namestimo projektorja
enega nad drugim, ker je
pri taki namestitvi
razdalja med objektivoma
najmanjša in so s tem
popačenja 3D-slike
zreducirana na minimum
Pri projekciji
mora biti
menjava slik
v obeh
projektorjih
sinhrona
Projektor Rolleivision twin MSC
300 P firme Rollei potrebuje
samo en univerzalni magazin, v
katerem sta nameščena eden
za drugim desni in levi
diapozitiv. Pokrivanje obeh
projeciranih polslik se da
doseči z enostavnim
horizontalnim premikanjem
objektivov. Žal pa je vertikalna
regulacija polslik zelo
komplicirana
Ker pa projektor Rolleivision
twin MSC 300 P menja
diapozitive enega za drugim
in ne oba hkrati, nastanejo
precej dolge temne pavze,
ki motijo. Zato moramo
imeti za uspešno projekcijo
vedno dva projektorja, ki sta
skupno krmiljena
RBT stereoprojektor omogoča
projekcijo stereo diapozitivov v
okvirčkih 41 x 101 mm. Projekcija teh
enodelnih stereo diapozitivov ima v
primerjavi z projekcijo dveh 5x5stereo diapozitivov nekaj bistvenih
prednosti:
• Majhen razmak med obema
objektivoma omogoča projekcijo brez
opaznega popačenja slik na platnu
• Ni potrebno popravljati nastavitve
projektorja, ker imajo diapozitivi
zagotovljeno vedno enako lego in ni
višinskih ali stranskih odstopanj med
projekcijo
Projekcijska ploskev in
prostor za gledalce
Za stereo projekcijo običajna
projekcijska platna niso primerna.
Potrebujemo metalizirana platna, ki ne
depolarizirajo polarizirane svetlobe.
To so z aluminijsko plastjo prevlečene
folije ali platna, ki so utrjena z umetno
smolo. Ta "srebrna platna" imajo
veliko odbojnost svetlobe, ki pa pri
stranskem opazovanju hitro pojema.
Zato naj bi se gledalci nahajali znotraj
na sliki skiciranega prostora
Zaradi dodatnega popačenja prostorske slike pri opazovanju od
strani, ne smejo gledalci opazovati slike na platnu pod kotom,
ki bi znašal več kot 30 na levo ali desno od pravokotnice na
platno
Projekcija s polarizirano
svetlobo
Pri stereo-projekciji na srebrno
platno moramo poskrbeti, da je
projecirana leva polslika samo za
levo oko in desna samo za desno. To
dosežemo z uporabo
polarizacijskega filtra pred vsakim
od obeh projekcijskih objektivov.
Sliko pa opazujemo prav tako skozi
polarizacijska filtra očal.
Polarizacijska očala potrebujemo
zato, da vidi levo oko le levo in desno
le desno sliko
Za projekcijo potrebni
polarizacijski filtri morajo
imeti enakomerno
propustnost svetlobe za
ves del vidnega spektra.
V pravilni legi
(pravokotni) morata
projektorski in
polarizacijski filter očal
zatemniti ves vidni barvni
spekter
Pravilna uporaba
polarizacijskih filtrov
• Cirkularni polarizacijski filtri se za
stereo-projekcijo ne morejo
uporabljati
• Potrebne zatemnitvene lastnosti
polarizacijskih filtrov so, če imajo
polarizacijski filtri stopnjo
polarizacije 99,5% do 99,8%
• Praviloma moramo upoštevati tudi
to, da gledalec nagiba glavo, v
povprečju za 4. Nagibanja glave, ki
bi lahko povzročila motnje pri
opazovanju, gledalec običajno
podzavestno korigira.
Mednarodno sprejeti položaj polarizacijskih
filtrov je položaj V. Pri tem ima polarizirana
svetloba leve polslike smer nihanja 135,
polarizirana svetloba desne polslike pa 45
proti horizontali
APARATI
IN
PRIPOMOČKI
ZA
STEREO
FOTOGRAFIJO
Stereo sanke za pomik
kamere
Stari 3D aparati
Mehansko ali električno
povezane kamere – analogne
in digitalne
LOREO – enostavni 3D
fotoaparati
3D objektiv
Makro - stereo objektiv
Stereo fotoaparati
RBT - RAUMBILDTECHNICK GMBH
RBT makro nastavek za
stereo fotoaparate
Stereo analogni aparati
in digitalne sprege
RBT - RAUMBILDTECHNICK GMBH
EKEREN 3D stereo
digitalne sprege
RBT stereo projektorji
Sprega Kindermann
projektorjev za stereo
projekcijo
RBT pribor za projekcijo in
opazovanje stereo posnetkov
EKEREN 3D stereo
proizvodi
NAMESTO
ZAKLJUČKA
Če se želite uvrstiti med
tiste, ki svoje
tridimenzionalne slike
vedno radi pogledajo ali
jih pokažejo drugim,
potem sledite korak za
korakom osnovnim
napotkom stereoskopije
in uspelo Vam bo