Transcript Zlatordeci pajcolan - Turistična kmetija Cerjanec

Zlatordeči
belokranjski pajčolan
Bela krajina. Tako čarobna. Tako skrivnostna. Tako lepa.
Pozimi snežno bela, spomladi živo zelena, poleti kipeča in
medeča, jeseni naravno plodovita, vriskajoča in zlatordeča. Vse
to je Bela krajina. Biser ob biseru. A tako daleč in tako malo v
nas. Če slišimo besedo Bela krajina se v pomeščanjeni slepoti
lahkotno zadovoljimo z mislijo na Kolpo, ko se v poletni pripeki
umikamo v tivolske sence, ali na metliško črnino, ko
razmišljamo v čem bi utopili Martinovo gos, ali na zelenega
Jurija, ki enkrat na leto potrka na vrata predsedniških dvorov, ali
pa na Otona Župančiča in na pisanice, najlepše velikonočne
umetnine Evrope, ali pa mogoče še na tiste bele breze, po
katerih naj bi Bela krajina dobila ime. Ni ga dobila po njih, kot
mnogi zmotno mislijo in učijo. Dobila ga je po Belih Hrvatih, ki
so v zgodovinski stiski postali Beli Kranjci in so jih že Valvasor,
Linhart, Kopitar in Trdina ločili od Črnih Kranjcev – Dolenjcev
ter Pravih Kranjcev. Mogoče pa je dobila ime tudi po tistih
snežnobelih oblačilih, ki so jih Beli Kranjci nosili vse tja do leta
1910, ko je temno sukno rojakov iz Amerike, začelo spodrivati
belokranjsko belo umetnino. Pustimo globoke razprave drugim,
pametnejšim od nas, ki so še danes v zadregi, ko iščejo prave
odgovore. Prepustimo se lepoti kakšnega redkega naravnega
belokranjskega bisera, ki lahko za trenutek prebudi mestnega
škrica iz napudranih sanj samopomembnosti.
Ko se preko Čermošnjic in Vrčic cesta prevesi proti
Beli krajini se iz Gabra in Kota nad Semičem odpre
prečudovit pogled na to čarobno deželo med Kočevskim
Rogom, Gorjanci in Kolpo. Je v tej čarobnosti mar vzrok,
da je ta košček slovenske zemlje rodil izjemne ljudi, ki so
s svojo nežno in trmasto belokranjsko dušo, milino,
tankočutnostjo, vedrino, optimizmom, iznajdljivostjo,
krošnjarsko žilico, upornostjo, srčno širino
in
dobrosrčnostjo bogatili slovensko prestolnico in ne le
bližnjo ampak tudi daljno tujino. Ali pa je to tudi vzrok,
da so se ti izjemni Belokranjci (ne Belokrajinci, v katerih
sodobni etimologi iščejo rešitve za svoje konstrukte…)
od Župančiča, Lavrina, Šušteršiča, Barage, Krakarja in
drugih, redko vračali v nedrja svojih rojstnih krajev. Raje
so se z grenkobo v srcu in s stisnjenimi ustnicami
spominjali hudih, brezperspektivnih, a lepih in navdiha
polnih dni svojega otroštva…. Dajali so sebe drugim v
vsej svoji radodarnosti.
Kako globoko je v besedi ujel ta svet in njene ljudi
rojak in mojster slovenske besede Oton Župančič, ko je
zapisal v Dumi : »O rodni dom . . . Siromaku si grad in
popotniku v dalji uteha ti . . .«
Belokranjci so ljudje, ki gotovo bolj kot katerikoli Slovenec
vedo, kaj je svoboda, kaj samostojnost in kaj neodvisnost.
Tega jim gotovo ne bodo nikdar priznali ne v Novem mestu,
ne v Ljubljani in ne kjerkoli drugje. Še Valvazor je bil po
krivici v svoji Vojvodini Kranjski zadržan do njih in Srednje
Kranjske. Gledal je na njih kot na krošnjarje, mešetarje,
hajduke, viničarje, celo tatove in niti ne pretirano zagrete
katolike. Toda ti skromni in širokosrčni ljudje, ki tudi danes
vzrohnijo, če jih nekdo z levo roko meče med Dolenjce, so in
ostajajo Belokranjci. Samo to in nič več. Dajali so drugim
več, kot so bili pripravljeni ti dati njim. To jim je bilo v naravi
in tako jim je bilo usojeno. Od turških vpadov do Viniške
republike… Kaj bi bila Slovenija brez Bele krajine? Bi bila
svobodna, bi bila neodvisna, bi bila kulturno bogata…? Kdo
ve? Ali bi bila res to, kar je, če bi se namesto v Beli krajini o
usodi naroda odločalo v Rimu ali Berlinu? Kdo ve? Gotovo
pa je nekaj. Bela krajina je bila prava, skrbeča in ljubeča
mati slovenskemu partizanskemu gibanju. Tukaj se je kalilo
novo življenje. Tukaj je mladostno zorel novi rod. Ko je ta
zapustil varna in skrbna nedrja ljubeče matere, je hitro
pozabil na njeno dobroto. Nova oblast je bila Beli krajini trda
krušna mati. Toda lepota, v svoji prvinskosti, je ostala. Ostali
so številni naravni biseri, ki samevajo v svoji
samozadostnosti in otožno nagovarjajo prišleka.
Eden biserov med belokranjskimi griči in
semiškimi goricami, nedaleč stran od
slovenskega Sovesa – s PCB »obogatenega«
izvira reke Krupe pod rojstno hišo enega
največjih slovenskih umov – Janka Lavrina, je
Vinji vrh. Ta v svoji lepoti kot biser na zlatordečem
pajčolanu zažari šele v pozni jeseni, ko je
grozdje že obrano in se mošt spreminja v vino.
Tedaj barve tukaj jemljejo dih in besedo. Ko
ustaviš korak med trsi pri cerkvici sv. Trojice, se ti
ustavi čas. Samo strmiš in gledaš. Vse veš. Ne
rabiš besed ne črnila ne računalnika ne
mobitela… Dovolj je pogled…Ta pove vse. To je
Bela krajina… Opojna v svoji lepoti….
“Vesel moj dom je. Ko se pozlatijo
v jesenskem soncu semiške gorice,
so lepe kakor pravljične kraljice,
..."
Lojze Krakar
Foto: Bojan Guček