Transcript Tone Pavček
Slide 1
Dober dan, življenje
Življenje, veliko, visoko večno,
kličem ti: Dober dan!
in ti ponujam roko za srečno
skupno vandranje kdove kam.
Čez solzenja, cvetenja, zorenja,
na severni in na južni tečaj,
v dolino solz in na goro vstajenja
in zmerom znova k sebi nazaj.
Dober dan, možnosti in dolžnosti,
večni up in stalna norost,
dober dan, mila ptica mladosti
in tvoja pesem – dar in skrivnost.
Dober dan, življenje! Silno in milo.
Kot na praznik prihajam v tvoj hram
in ti šepečem na uho
besedilo zaljubljenih: Rad te imam!
Slide 2
Slide 3
Srce
V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora
za mnogo (tisoč in več) lepih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
Vanj pridejo čez dolgo ali pri priči
kot sonce v sončnico,
kot žarek v žarnico
trate in trte, drevesa s ptiči
iin kakšno samotno brez njih,
in vetra dih,
vanj se naseli že čisto zarana
Mama
in oče tudi, če se ravno potrudi,
v to srce
deklica, bogve odkod in zakaj
k tebi poslana.
Z njo je prostor v srcu poln
in čudno vznemirjen,
kot da prišlo je z njo
vate celo vsemirje.
Slide 4
Pesem o zvezdah
Vsak človek je zase svet,
čuden, svétal in lep
kot zvezda na nebu …
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže …
Od téga mendà
človek umre,
od téga z neba
se zvezda ospe.
Slide 5
Slide 6
Slide 7
Nobena pot ni ravna.
Nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama – glavna.
Slide 8
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova.
Slide 9
Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si,
da sam si sonce
in da s sveta
odganjaš sence.
Slide 10
Trava
Čisto nič ni bilo.
Samo laz. Goličava.
Potem se je v sinje nebo
pognala zelena trava.
Drobcena. Nežna. Micena.
Z vonjem po porodu dišečem.
Trava na svet priklicana
za ležišče ljubečim.
Zdaj se rosa leskeče na njej
in drobcena mravlja
od dela zadihana kar naprej
tebi in meni nazdravlja.
Slide 11
Slide 12
Tisoč in tisoč zvezd je nad nami,
tisoč in tisoč zvez med nami,
da gre po svetu - rama ob rami svetloba z nami.
Slide 13
Polje, polje v mladem soncu
in prek polja ozka gaz.
Med visokim klasjem greva
po tej gazi ti in jaz.
Ti ne veš in jaz ne slutim,
kam ta tiha pot pelja;
daleč? blizu? morda naju
noč zagrne in temà?
Ah, ne boj se. Nama sveča
sanj svetila bo v temi.
Vso to pot in prav do konca,
ko ob smrti dogori.
In takrat bo prazno polje
in takrat bo znana gaz,
saj jo v hipu bova drugič
prehodila ti in jaz.
Slide 14
Preproste besede
Treba je mnogo preprostih
besed,
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.
Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih bolečine
sredi krivic in vojska
sredi vsega tega,
kar ni kruh,
ljubezen
in ne dobrota.
Slide 15
Slide 16
Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.
Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?
Slide 17
Pesem
Pojem na ravno poljé,
na ravno poljé, kjer žito cvetè,
naj mi pod prsti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre.
In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da tam pri njej na sredi poljà
žalost ne bo me našla.
Slide 18
Glagoli
Do bóli misliti. Misliti tenko.
Znova domisliti domišljeni svet.
Žvečiti med zobmi grenko
preslico svojih in tujih let.
Rušiti. Rvati. Zbrati v steklene
drobce vsak dan svoj razbiti obraz.
Rasti. Z rastjó zasloniti jeklene
želode krogel, sršeče v nas.
Biti. Ljubiti. Ne odstopiti od vesel
na čolnu prihodnjih otrok ...
Ali plavati, plavati, kamor nas nese
neustavljivi tok.
Slide 19
Slide 20
Sled
Celo večnost hodiš po pokrajini
otroštva, med pričakovanji in med spomini.
In čakaš poldne: nek visoki znak
na čistem nebu, kakor zrelost težak.
A med tem ko v prsih zvoni k nedelji
upanja čisti zvon,
minevajo petki, trdi in neveseli,
in z vsakim se veča moreči dvom.
Tako gremo v smeri, kamor nas nese čas,
ko nas naplavlja ko jalovino
ali nas vrača v pradomovino
snovi, v naš prvobitni obraz.
In vse je pot. Pot iz teme v temo.
In nobena sled ne ostane za njo.
Slide 21
Človek ne dozori
do svojega obraza
brez smeha in čenčarij
in ne brez poraza.
Dober dan, življenje
Življenje, veliko, visoko večno,
kličem ti: Dober dan!
in ti ponujam roko za srečno
skupno vandranje kdove kam.
Čez solzenja, cvetenja, zorenja,
na severni in na južni tečaj,
v dolino solz in na goro vstajenja
in zmerom znova k sebi nazaj.
Dober dan, možnosti in dolžnosti,
večni up in stalna norost,
dober dan, mila ptica mladosti
in tvoja pesem – dar in skrivnost.
Dober dan, življenje! Silno in milo.
Kot na praznik prihajam v tvoj hram
in ti šepečem na uho
besedilo zaljubljenih: Rad te imam!
Slide 2
Slide 3
Srce
V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora
za mnogo (tisoč in več) lepih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
Vanj pridejo čez dolgo ali pri priči
kot sonce v sončnico,
kot žarek v žarnico
trate in trte, drevesa s ptiči
iin kakšno samotno brez njih,
in vetra dih,
vanj se naseli že čisto zarana
Mama
in oče tudi, če se ravno potrudi,
v to srce
deklica, bogve odkod in zakaj
k tebi poslana.
Z njo je prostor v srcu poln
in čudno vznemirjen,
kot da prišlo je z njo
vate celo vsemirje.
Slide 4
Pesem o zvezdah
Vsak človek je zase svet,
čuden, svétal in lep
kot zvezda na nebu …
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže …
Od téga mendà
človek umre,
od téga z neba
se zvezda ospe.
Slide 5
Slide 6
Slide 7
Nobena pot ni ravna.
Nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama – glavna.
Slide 8
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova.
Slide 9
Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si,
da sam si sonce
in da s sveta
odganjaš sence.
Slide 10
Trava
Čisto nič ni bilo.
Samo laz. Goličava.
Potem se je v sinje nebo
pognala zelena trava.
Drobcena. Nežna. Micena.
Z vonjem po porodu dišečem.
Trava na svet priklicana
za ležišče ljubečim.
Zdaj se rosa leskeče na njej
in drobcena mravlja
od dela zadihana kar naprej
tebi in meni nazdravlja.
Slide 11
Slide 12
Tisoč in tisoč zvezd je nad nami,
tisoč in tisoč zvez med nami,
da gre po svetu - rama ob rami svetloba z nami.
Slide 13
Polje, polje v mladem soncu
in prek polja ozka gaz.
Med visokim klasjem greva
po tej gazi ti in jaz.
Ti ne veš in jaz ne slutim,
kam ta tiha pot pelja;
daleč? blizu? morda naju
noč zagrne in temà?
Ah, ne boj se. Nama sveča
sanj svetila bo v temi.
Vso to pot in prav do konca,
ko ob smrti dogori.
In takrat bo prazno polje
in takrat bo znana gaz,
saj jo v hipu bova drugič
prehodila ti in jaz.
Slide 14
Preproste besede
Treba je mnogo preprostih
besed,
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.
Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih bolečine
sredi krivic in vojska
sredi vsega tega,
kar ni kruh,
ljubezen
in ne dobrota.
Slide 15
Slide 16
Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.
Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?
Slide 17
Pesem
Pojem na ravno poljé,
na ravno poljé, kjer žito cvetè,
naj mi pod prsti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre.
In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da tam pri njej na sredi poljà
žalost ne bo me našla.
Slide 18
Glagoli
Do bóli misliti. Misliti tenko.
Znova domisliti domišljeni svet.
Žvečiti med zobmi grenko
preslico svojih in tujih let.
Rušiti. Rvati. Zbrati v steklene
drobce vsak dan svoj razbiti obraz.
Rasti. Z rastjó zasloniti jeklene
želode krogel, sršeče v nas.
Biti. Ljubiti. Ne odstopiti od vesel
na čolnu prihodnjih otrok ...
Ali plavati, plavati, kamor nas nese
neustavljivi tok.
Slide 19
Slide 20
Sled
Celo večnost hodiš po pokrajini
otroštva, med pričakovanji in med spomini.
In čakaš poldne: nek visoki znak
na čistem nebu, kakor zrelost težak.
A med tem ko v prsih zvoni k nedelji
upanja čisti zvon,
minevajo petki, trdi in neveseli,
in z vsakim se veča moreči dvom.
Tako gremo v smeri, kamor nas nese čas,
ko nas naplavlja ko jalovino
ali nas vrača v pradomovino
snovi, v naš prvobitni obraz.
In vse je pot. Pot iz teme v temo.
In nobena sled ne ostane za njo.
Slide 21
Človek ne dozori
do svojega obraza
brez smeha in čenčarij
in ne brez poraza.