Transcript Notranji grad, Terezija Avilska Mislimo si, da je duša grad, izdelan iz enega samega diamanta ali najčistejšega kristala; v njem je mnogo prostorov, kakor.

Notranji grad, Terezija Avilska
Mislimo si, da je duša grad,
izdelan iz enega samega diamanta
ali najčistejšega kristala;
v njem je mnogo prostorov,
kakor je v nebesih mnogo bivališč.
Mislimo si torej,
kakor sem že omenila,
da je v gradu veliko bivališč;
ena so zgoraj, druga spodaj,
še druga na straneh;
v grajski notranjščini sredi vseh bivališč
pa je tisto najimenitnejše,
v katerem se med Bogom
in dušo godijo najskrivnostnejše reči.
Veliko duš ostaja ob grajskem obzidju,
kjer so straže, in si ne prizadevajo,
da bi vstopile; tudi ne vedo,
kaj vse je v tej dragoceni palači,
kdo v njej stanuje
in iz kakšnih prostorov je sestavljena.
Kolikor morem razumeti,
sta vrata v grad molitev in premišljevanje.
Tu ne mislim le na notranjo molitev,
temveč tudi na ustno,
ki jo moramo prežeti s premišljevanjem,
da bo to res molitev.
Molitev,
pri kateri ne
mislimo,
s kom govorimo,
kaj prosimo, kdo je,
ki prosi, in kdo, ki ga
prosimo,
po mojem ni
molitev,
pa naj še tako vneto
premikamo ustnice.
Nedavno mi je neki zelo učen mož rekel,
da so duše, ki ne molijo,
podobne ohromljenemu ali od kapi
zadetemu telesu,
ki sicer ima roke in noge,
a se ne more gibati. In tako tudi je.
O teh hromih dušah ne bomo več govorile. Če ne
bo prišel sam Gospod in jim velel vstati kakor
bolniku, ki je trideset let ležal poleg kopeli, bodo
hudo nesrečne in v veliki nevarnosti.
Govorila bom rajši o dušah, ki navsezadnje
vendarle stopijo v grad. Čeprav še globoko tičijo
v svetu, jih vendarle žene sveta želja.
Naposled vendarle vstopijo v pritlične prostore,
toda množica golazni, ki jih spremlja, jim ne da,
da bi videle lepoto gradu in jo v miru uživale.
Vendar so veliko pridobile že s tem, da so sploh
vstopile.
konec prezentacije